Sara Ketiš: Od mariborskih ulic do italijanske Serie B
Sara Ketiš je svojo športno pot začela na precej nenavaden način – s črnim pasom v karateju. A ljubezen do nogometne žoge, ki jo je kot deklica podila po ulicah z bratom in prijatelji, je bila premočna. Od prvih korakov v ŽNK Maribor jo je pot vodila čez lužo v ZDA, kjer je na univerzi UT Martin klesala svojo fizično in mentalno moč, nato pa se je vrnila v Evropo, da bi si podredila igrišča v Španiji, na Portugalskem in naposled v Italiji. Danes je Sara nepogrešljiv člen zvezne linije v italijanskem klubu FC Lumezzane in del slovenske reprezentance. Njena zgodba pa ni le zgodba o uspehih in golih, temveč predvsem o neverjetni odpornosti. Dvakratna težka poškodba kolenskih vezi bi marsikoga ustavila, a Sara se je vsakič vrnila še močnejša, zrelejša in bolj odločna, da v svetu ženskega nogometa pusti neizbrisen pečat. V iskrenem pogovoru nam je razkrila, kako je bilo preklopiti z ameriškega študentskega sistema na surovi evropski profesionalizem in zakaj se v Italiji danes počuti bolj domače kot kjerkoli drugje. Spregovorila je o rivalstvu s prijateljico Dominiko Čonč, o tem, kako v prostem času v roke prime ukulele, in zakaj verjame, da slovenska reprezentanca po zmagi nad Avstrijo šele začenja svoj pravi vzpon.
Sara, Vaša nogometna pot se je začela v lokalnem okolju, v ŽNK Maribor. Kdo Vas je takrat najbolj navdušil za nogomet?
Igrati nogomet je bila moja želja, odkar pomnim. Največ časa sem preživela na ulicah, kjer sem brcala žogo s fanti ter s svojim starejšim bratom. Tudi oče je bil vedno navdušenec nad nogometom, zato sva tudi velikokrat skupaj gledala treninge mojega brata in se medtem igrala z žogo. Kljub temu sem najprej začela s treningi karateja, kjer sem tudi ostala do 15. leta in opravila izpit za črni pas, šele zatem pa začela trenirati pri ŽNK Maribor.
Kako se spominjate svojih prvih korakov na igrišču v času, ko ženski nogomet v Sloveniji še ni bil tako prepoznaven, kot je danes?
Imam jih v zelo lepem spominu. Mislim, da sem bila samo iskreno vesela, ker sem končno začela trenirati nogomet, tako da nisem veliko razmišljala, ampak samo uživala. Veliko se govori o talentu, malo pa o "blatu". Koliko kilometrov ste pretekli na tistih domačih igriščih, preden ste sploh verjeli, da bo nogomet postal Vaš poklic? V bistvu se je zame kar hitro vse skupaj odvilo. Po treh letih igranja v Sloveniji sem se odpravila v Ameriko in mislim, da sem s tem dojela, da je zunaj Slovenije veliko priložnosti in da mi lahko uspe uresničiti svoj cilj.
Kariero ste začeli v času, ko ženski nogomet še ni bil v sožarometih. Vas je ta vloga "outsiderja" (ali "underdoga") naredila mentalno močnejšo?
Mislim, da je to še bolj okrepilo mojo strast do nogometa in povečalo voljo ter borbo za to, da mi uspe, ter mi posledično dalo rezilientnost oziroma “odpornost”, ko sem se znašla pred ovirami. ŽNK Maribor je bil Vaša odskočna deska. Če bi morali izpostaviti eno surovo lekcijo iz slovenske lige, ki Vam danes v Serie B še vedno pride prav, katera bi to bila? Ta odgovor bi povezala s prejšnjim. Hitro sem videla, da svet ženskega nogometa ni lahek in da se je za veliko stvari potrebno boriti in trdo delati.
Kateri trenutek iz Vaših zgodnjih let v slovenski ligi Vam je najbolj ostal v spominu?
Iz tistega časa mi je ostalo ogromno lepih spominov in ne bi izpostavljala specifičnega trenutka. To, kar mi je ostalo, so prijateljstva in ekipa punc, ki se je skupaj borila ter igrala iz ljubezni do nogometa.
Odločitev za odhod v ZDA (UT Martin) je bila drzna. Kaj je bil tisti ključni trenutek, ko ste si rekli: "Grem čez lužo, pa naj stane, kar hoče"?
Spominjam se, da je Dominika (takrat sva bili soigralki) šla po tej poti in takrat sem prvič slišala, da to sploh obstaja. Potem sem imela pogovor o tem s svojim takratnim trenerjem, ki je imel določene informacije o tem, in mislim, da me je tisti pogovor tako navdušil, da je bila v moji glavi to moja edina prava izbira in želja.
Leto 2016 je zaznamovala težka poškodba, ki Vas je za celo sezono oddaljila od nogometa. Kako ste preživljali tiste mesece tišine in rehabilitacije, medtem ko so vrstnice igrale?
Ja, v bistvu se mi je takrat ponovila enaka poškodba, torej pretrg križnih vezi, kar se mi je zgodilo že leta 2013. Zagotovo sem s tem že vedela, kaj me čaka, zato sem bila morda bolje pripravljena na to, po drugi strani pa je bila seveda prisotna velika frustracija. Če pogledam nazaj, bi rekla, da sem potem dobro sprejela vse skupaj in se takoj osredotočila na rehabilitacijo, čeprav ni bilo lahko. Ampak poškodbe so pač del športa in definitivno mi je to dalo tudi ogromno pozitivnih stvari.
Bili ste na seznamu "OVC Commissioner's Honor Roll" zaradi uspešnega študija. Kako težko je bilo v Ameriki loviti ravnotežje med vrhunsko fizično pripravo in akademskimi obveznostmi?
V Ameriko sem šla z namenom, da bi lažje kombinirala študij z nogometom. Tam zelo cenijo športnike in se mi zdi, da je v nekaterih situacijah to, da si športnik, celo prednost. Mislim, da sem se kar hitro ujela v tempo življenja študentke in športnice hkrati.
Bi mladim nogometašicam danes svetovali podobno pot – torej združitev študija in vrhunskega športa v tujini?
Definitivno. Zame je bila to nepozabljiva izkušnja.
Po vrnitvi iz ZDA v Evropo je bila prva postaja Italija, nogometni klub Pink Bari. Kako težko se je bilo prilagoditi z univerzitetnega nogometa na profesionalnega evropskega?
Mislim, da me je moja izkušnja čez lužo dobro pripravila na naslednjo izkušnjo v Italiji. V Ameriki sem se predvsem fizično razvila in pridobila določene navade, mentaliteto ter idejo o tem, kaj zares pomeni biti nogometašica.
Iz Italije ste se podali v Španijo (Zaragoza) in nato na Portugalsko (Torreense). Kje ste se takrat glede na slog nogometa počutili najbolj suvereno?
V Španiji so bile vse punce tehnično dobro podkovane, po drugi strani pa je manjkala tista taktična plat nogometa. Na Portugalskem pa mislim, da se je že več delalo na obeh vidikih, pa tudi pristop je bil bolj profesionalen, tako da bi rekla – na Portugalskem.
Italija je v zadnjih sezonah postala stalnica – najprej Chievo in sedaj Lumezzane. Kaj Vas pri italijanskem nogometu najbolj privlači?
Mislim, da je raven z leta v leto boljša in da se pogoji izboljšujejo. Sicer pa se v Italiji počutim zelo domače. Všeč so mi kultura in ljudje, preprosto se počutim dobro tukaj. Mislim, da to igra tudi veliko vlogo pri tem, kako se počutim na igrišču.
Kako je prišlo do prestopa v FC Lumezzane in kaj Vas je najbolj prepričalo pri njihovem projektu?
Moj nekdanji klub je prepustil licenco drugi ekipi in tako sem začela iskati nov klub. Takoj ko sem se slišala s športnim direktorjem, sem dobila pozitivne občutke; želeli so izboljšati rezultate iz prejšnje sezone in ciljali so visoko. Čutila sem, da je to klub, ki me na nek način “cijeni”, in moj “gut feeling” mi je rekel, da je to prava izbira zame.
Sezona se počasi preveša v sklepno fazo. Kako bi sami ocenili svoje predstave v letošnjem letu?
Mislim in upam, da sem uspela dati dodatno vrednost ekipi s svojimi izkušnjami in vodstvom (leadershipom).
Kakšen je Vaš osebni cilj do konca sezone – na katerem področju svoje igre želite še dodatno napredovati?
Mislim, da je še veliko prostora za napredek. Predvsem v smislu napada, kot je na primer vključevanje, ključne podaje in streli na gol. V preteklosti sem večinoma igrala na položaju zadnje zveze, letos pa se velikokrat znajdem višje, tako da je to nek osebni izziv.
Kakšni so cilji kluba v letošnji sezoni? Trenutno ste na drugem mestu, tik za ekipo Como.
Mislim, da smo odigrale zelo dober prvi del prvenstva, kar nas je popeljalo do drugega mesta. Zdaj moramo nadaljevati po tej poti in rasti naprej skupaj. Ujeti Como bo zelo težko, ampak vse je mogoče.
V Serie B se za vrh bori tudi ekipa Coma, kjer igra Vaša prijateljica in reprezentančna kolegica Dominika Čonč. Se pred medsebojnimi tekmami kaj slišita ali si morda med tekmo izmenjata kakšno prijateljsko provokacijo?
Odkar sva nasprotnici, se sploh ne pogovarjava. Hecam se, Dominika je moja cimra v reprezentanci, tako da če se ne uspeva slišati, se potem pogovoriva in tudi kaj pohecava v reprezentanci.
Dominika je bila nedavno naša gostja. Če bi jo morali v nečem premagati zunaj nogometnih zelenic, kje bi bila Vaša zmaga najbolj gotova?
V italijanščini (upam, da bereš, Dominika, haha).
Če bi morali sestaviti idealno vezno linijo iz vseh igralk, s katerimi ste kdaj igrali, koga bi postavili ob sebe, da bi bili na igrišču videti še bolje?
Svoje soigralke iz reprezentance in svojo dobro prijateljico Danae Kaldaridou.
Če se premakneva še k reprezentanci: Slovenija je odlično začela nastope v Ligi A. Po visokem porazu proti Nemčiji ste zabeležile veliko zmago proti Avstriji. Kako bi opisali vzdušje v ekipi po takšnem skalpu?
Vzdušje je super. Mislim, da je bilo za vse zelo pomembno dobro reagirati po porazu proti Nemčiji in to nalogo smo odlično opravile. Vidi se napredek, kako rastemo skupaj, pa tudi, da dihamo kot ekipa za skupni cilj.
Pred vami sta dve tekmi z Norveško v le štirih dneh – najprej v gosteh, nato še na domačem terenu. Kako se taktično in psihološko pripraviti na takšen "dvojček" z isto ekipo in kje vidite največje priložnosti naše izbrane vrste?
Zagotovo ne bo lahko, ampak verjamem, da se bomo skupaj s strokovnim štabom odlično pripravili na tekmo tako s psihološkega kot s taktičnega vidika. Mislim, da je naša velika moč agresivnost in da smo lahko zelo nevarne po odvzeti žogi.
Kdo je Sara Ketiš, ko sezuje nogometne čevlje? Kako najraje preživljate prosti čas?
Uživam v kavi s prijatelji, če je le mogoče na soncu, rada se sproščam ob gledanju serij, ukvarjam se tudi s prevajanjem. Obožujem morje in ko je konec sezone, komaj čakam, da se sprostim na obali.
Imate hobije, ki bi nas presenetili? Nekaj, kar nima nobene zveze z žogo in zelenico?
Mogoče to, da sem se nedavno začela učiti igrati ukulele, haha.
Ste tisti tip športnice, ki komaj čaka na zgodnji jutranji trening, ko je svet še miren, ali pa svojo najboljšo energijo in kreativnost raje prihranite za večerne ure pod žarometi?
Raje treniram zjutraj, tekme pa so mi ljubše zvečer.
Ste oseba, ki raje načrtuje vsako podrobnost v svojem življenju za pet let vnaprej, ali se pustite presenetiti temu, kar prinese naslednji prestopni rok?
Glede na mojo preteklost bi se dalo reči, da se do neke mere pustim presenetiti. Je pa res, da imam zdaj večjo željo po določeni stabilnosti.
Če bi lahko za en dan zamenjali svojo kariero z nekom iz popolnoma drugega področja (znanost, umetnost, politika, …), koga bi izbrali in zakaj?
Težko vprašanje. Ker me zelo zanima psihologija, bi morda rekla Gabor Maté. Njegove ideje in razumevanje določenih stvari na področju psihologije so mi zelo blizu in z veseljem bi vsaj za en dan imela njegovo znanje.
Italija je domovina mode in kulinarike. Ste v teh letih postali prava "Italijanka" ali v Vaši kuhinji še vedno prevladujejo slovenski okusi?
Mislim, da je v moji kuhinji mešanica obojega. Obožujem italijanske jedi, uvrščam jih v svoj top 3, ampak nič ni boljšega, kot ko se po dolgem času vrneš domov in ti pravo domače kosilo pripravi mama.
Kaj je za Vas huje – 90 minut brutalnega "pressing" teka ali ena ura poziranja za uradne klubske fotografije, kjer se morate ves čas smehljati?
Odvisno, kako dolgo traja fotografiranje, haha.
Sara, hvala za ta pogovor! Želim Vam vse dobro na nogometnih zelenicah in zunaj njih. Preden Vas spustimo nazaj na igrišče – kakšno popotnico bi v svojem slogu predali vsem, ki Vas spremljajo in stiskajo pesti za Vas?
Hvala vam! Tistim, ki stiskajo pesti zame, bi se zahvalila in jim zaželela vse dobro! Upam, da uživajo življenje in da pozitivno sprejmejo vse priložnosti in izzive, ki jim jih prinese življenje.
