Od prvega dresa do neizprosnih sestrskih dvobojev
Lina, se spomnite trenutka, ko žoga za vas ni bila več le igrača, ampak usoda, ki vas je vlekla na nogometna igrišča?
V bistvu me je navdušila sestra Brina, ki je trenirala nogomet pred mano. Družinsko smo hodili na turnirčke po celi Sloveniji in jo podpirali. Na UKI CUP-u pred leti pa niso imele dovolj igralk za ekipo, zato so meni oblekli dres in tako sem prvič stopila na igrišče.
Ste kot otrok bolj uživali v igranju na ulici, treningih ali tekmah – kje ste bili najbolj “svoji”?
Kot otrok sem se najbolje počutila v družbi soigralk na treningih, kjer smo ustvarile prijetno vzdušje. Iz prvih let treniranja hranimo nepozabne spomine, na račun katerih se še danes do solz nasmejimo.
Kdo je bil vaš prvi nogometni vzornik in ali se je ta skozi leta spremenil?
Nikoli nisem imela točno določenega vzornika. Kot majhna sem občudovala starejše članice, kasneje pa sem začela spremljati evropski nogomet. Vsak me je navdušil na svoj način in od vsakega sem se želela naučiti nekaj posebnega, v čemer je dober.
Kako bi opisali svojo pot od mlajših selekcij do članskega nogometa – je bila bolj postopna ali polna preskokov?
Ko pogledam nazaj, se spomnim prvih let, potem nekaj tekem za U15 ter U17 in kar naenkrat sem sama postala članica. Zadnja leta so zelo hitro minila. Je bilo pa vsako zase posebno in hkrati izziv. Nekaj let smo trenirale s fanti in skupaj z njimi igrale, vmes smo imele treninge preko Zooma zaradi covida, ko sem bila v U15, pa smo igrale celo pod imenom Renče-Primorje …
Kaj vas je kot mlado igralko najbolj oblikovalo – trenerji, soigralke ali okolje v klubu?
Mislim, da okolje, ki smo ga ustvarile s soigralkami. Zdi se mi izjemno pomembno, da se mlade nogometašice počutijo sprejete in del ekipe. K temu so veliko pripomogli starši in naš prvi trener Mark Bratina. Vedno so nas podpirali in ostajali pozitivni tudi ob začetnih visokih porazih. Lahko bi trdila, da sem zaradi tega vzdušja in podpornega okolja ostala v nogometu.
Biti hči predsednice kluba v športnem svetu pogosto prinaša nevidne žaromete. Ali čutite, da morate na igrišču preteči tisti kilometer več le zato, da utišate morebitne predsodke?
Hmm … včasih presedeti kakšno minuto več na klopi. Nekateri te imajo pod drobnogledom in je zato opazna vsaka malenkost. Čutim, da so zame postavljeni višji standardi in se pričakuje več.
Kako doma ločujete družinsko večerjo od klubske hierarhije? Se pogovori o strategiji in klubu kdaj končajo na hišnem pragu ali je nogomet pri vas doma prisoten 24 ur na dan?
Večino časa se pogovor vrti okrog nogometa. Vsi smo z njim povezani in je za nas pomemben del. Jaz, sestra in bratec ga treniramo, mama deluje v klubu, tata pa je večino časa prevoznik, zvest navijač, včasih tudi analitik tekem in osebni trener, kuhar kakovostnih obrokov po treningih …
Vaša mlajša sestra Brina se počasi priključuje članskemu moštvu. Kako vidite svojo vlogo pri njenem razvoju – ste stroga mentorica ali njeno največje zavetje na igrišču?
Sem bolj stroga mentorica, saj pričakujem delavnost in predanost na treningih. Cenim, da so mlajše igralke ambiciozne in željne dokazovanja, zato okolje postaja bolj zahtevno in profesionalno.
Na treningih se verjetno kdaj srečata v neposrednem dvoboju. Je v teh sestrskih "spopadih" več tekmovalnosti ali sestrskega razumevanja?
Kombinacija obojega. Je veliko tekmovalnosti, ampak je prisotno tudi spoštovanje.
Se vam zdi, da je vaša nogometna pot zaradi družinske vpetosti v klub težja, ker so pričakovanja (tudi vaša lastna) morda višja od povprečja?
… ne bi rekla ravno težja … mogoče ima več izzivov. Prisotna so pričakovanja in različna prepričanja drugih, zato je potrebno včasih paziti na besede, obnašanje in dejanja. Hkrati pa sem igralka, ki teži k napredovanju in razmišljam o nogometnih situacijah. Tukaj potem nastanejo različna mnenja.
Kako bi opisali sebe kot bočno igralko – kaj je tisto, kar vas najbolj definira na igrišču?
Sebe ne znam opisati in se tudi ne maram. Bi pa rekla, da lahko veliko pripomorem svoji ekipi s kondicijsko pripravo, dobro levo nogo in s tem, da soigralke lahko vedno računajo name ter da bom vedno dala svoj maksimum.
V katerih trenutkih na igrišču se počutite najbolj živo in samozavestno?
Zagotovo takrat, ko ekipi pomagam do zadetka ali s svojim utekanjem v prostor, predložkom s strani, asistenco ali pa samo z dobrim vračanjem v obrambo. Dodatno zadovoljstvo pa je ob koncu tekme, ko sem zadihana; takrat vem, da sem dala vse od sebe.
Sezona preboja: Od "outsiderk" do Lige za prvakinje
Redni del sezone je za vami – kako bi ga sami opisali z nekaj stavki?
Za nas je bilo kar turbulentno. Na začetku smo dobro začeli, kasneje pa so prišle težje tekme in tukaj so se pokazale naše pomanjkljivosti. Mislim, da smo res ekipa presenečenj. Smo pa načeloma zadovoljni s potekom, ampak bi si sama želela, da bi bili bolj stabilna in konstantna ekipa brez določenih “kiksov”.
Boj za četrto mesto je trajal praktično do konca – kako ste ga doživljali znotraj ekipe v zaključku rednega dela sezone?
Kot sem že rekla, to ni bil naš primarni cilj in nismo pričakovale takega izida, smo si pa vsi po tihem to želeli. Vesele smo, da smo se uvrstile med top 4 in da se lahko kosamo z najboljšimi. Čakajo nas težke tekme, ki pa se jih veselimo.
V kolikšni meri ste bile igralke sploh obremenjene s tem bojem za Ligo za prvakinje, ali ste poskušale ostati v svojem “mehurčku”?
Že lani smo dokazale, da smo sposobne za zgornja mesta lestvice, zato smo si želele novega izziva in dokazovanja. Trenutno nas sicer omejujejo različne odsotnosti. Je pa to lepa priložnost za mlade igralke, ki so željne dokazovanja, da si izborijo svoje mesto v ekipi.
Kako ste se kot ekipa prilagajale na to, da niste več “outsider”, ampak ekipa, ki se priključuje ekipam zgornjega dela lestvice?
Želja po priključitvi vrhu je prisotna pri vsaki igralki, ampak to ni naš primarni cilj. Na treningih se osredotočamo na razvijanje igre “od noge do noge” in gradimo našo ekipo. Ta zgodnja leta so za nas pomembna z vidika razvoja mladih članic, zato se ne obremenjujemo preveč z rezultati. V prihodnje bo še veliko priložnosti, kjer bo potrebno upravičiti našo kakovost.
Kako tanko je po vašem mnenju letos bilo ravnovesje med ekipami v tem boju – je odločalo več kakovosti ali detajlov?
Letos je bila liga bolj zanimiva. Klubi rastejo finančno, izboljšujejo se pogoji in kakovost kadra. Vedno bolj so si enakovredni in začeli so odločati detajli.
Kako vi osebno ocenjujete svojo vlogo v letošnji sezoni in kako ocenjujete lastne predstave?
Vsaka igralka je nepogrešljiv del ekipe, se pa ti deli razlikujejo v pomembnosti, doprinosu, ključnosti … Mislim, da sem imela kar nekaj dobrih predstav v letošnji sezoni. Iz tekme v tekmo rastem, a je tukaj vedno prostor za napredek.
