Dominika Čonč: Psihična moč in pot do pro nogometa
Nogometna odisejada Dominike Čonč je dokaz moči vztrajnosti. Od zgodnjih dni v Mariboru, kjer so ji rekli, da ne sme več igrati s fanti, do svetih zelenic San Sira – njena pot je bila vse prej kot linearna. Kot prava pionirka slovenskega ženskega nogometa je premagovala izzive ameriškega univerzitetnega sistema, taktične zahteve Danske ter tehnično strast španske in italijanske lige, da bi se izoblikovala v izkušeno vodjo in glasno zagovornico športa. Danes, ko predstavlja steber ambicioznega projekta v Comu 1907 in opravlja vlogo namestnice kapetanke v reprezentanci, na igrišče prinaša več kot le tehnično znanje; prinaša svetovljanski pogled, ki se je izoblikoval skozi leta samostojnosti. V tem odkritem pogovoru Dominika razmišlja o ovirah, ki so jo spremenile v »neustrašno borko«, o eksplozivni rasti ženskega nogometa po Evropi in o mentalni moči, ki je potrebna za uspeh, ko ti »nihče ničesar ne podari zastonj«. Ne glede na to, ali razpravlja o italijanski taktični »šahovnici« ali o navdihujočih zgodbah v svojem podkastu, je Dominikino sporočilo jasno: pot športnice je edinstvena, zahtevna in globoko izpolnjujoča. Potopite se v zgodbo igralke, ki se ne pusti definirati le s športom, a ga nedvomno soustvarja za prihodnje generacije.
Dominika, svojo pot ste začeli v Mariboru pri NK Železničarju in ŽNK Mariboru. Danes, ko igrate na velikih evropskih stadionih, kako gledate na svoje prve nogometne korake na štajerskih zelenicah?
Na svoje prve nogometne korake imam mešane občutke. Po eni strani sem se imela odlično s fanti v NK Železničarju in tudi z dekleti v ŽNK Mariboru, po drugi strani pa so mi pri dvanajstih ali trinajstih letih rekli, da ne smem več igrati s fanti, treningi z dekleti pa so bili takrat zelo slabi. Skratka, imam lepe spomine in zdaj, ko po vseh teh letih gledam nazaj, sem hvaležna tudi za ovire, sa so me naredile močno in odporno.
Kako se je ženski nogomet v Sloveniji takrat razlikoval od tega, kar vidimo danes?
To je zelo težko vprašanje, na katerega pravzaprav nimam odgovora. Že toliko let sem v tujini in nimam veliko stikov s slovensko ligo, zato je ne morem ocenjevati. Lahko rečem le to, da od zunaj dobimo občutek, da ženske nogometne lige po vsem svetu rastejo z izjemno hitrostjo, v Sloveniji pa se zdi, kot da stopicamo na mestu, z le nekaj klubi, ki dekletom nudijo finančno podporo.
Že pri 14 letih ste igrali v članski ligi. Verjamete, da vas je prav ta zgodnji prehod v člansko konkurenco izoblikoval v neustrašno borko, kakršno danes vidimo v zvezni vrsti?
Verjamem, da celotna pot od 13. leta naprej ni bila najlažja. Morala sem začeti trenirati sama in biti zelo iznajdljiva v letih, ko večina otrok pride na trening le uživat. Celotna situacija v ženskem nogometu v Sloveniji in nato nenehen boj, ko si sam v tujini, sta me izoblikovala v to, kar sem. Nihče mi ni ničesar dal zastonj. Če sem hotela živeti svoje sanje, je bila edina možnost, da se borim in vzamem, kar sem si želela.
Vaša pot vas je iz Slovenije vodila v ZDA, na univerzo Tennessee at Martin. Kaj je bila največja lekcija ameriškega nogometa, ki jo še danes uspešno uporabljate?
Ena največjih lekcij, ki sem se jih naučila v ZDA, je bila: »Vse zmorem.« Ko si sam na drugem koncu sveta, se moraš naučiti plavati, sicer potoneš. Bilo je težko, vendar mi je uspelo, in od takrat vem, da lahko dosežem karkoli.
Bi današnjim mladim slovenskim igralkam svetovali podobno pot »čez lužo«?
Vsakomur bi svetovala, naj vsaj enkrat v življenju zapusti dom in gre živet v tujino, vsaj za določeno obdobje. Postaneš mentalno močnejši, veliko bolj odprt in se naučiš skrbeti zase. Kar se tiče nogometa, pa je odvisno od tega, kakšni so njihovi cilji.
Vaša prva postaja v Evropi po ZDA je bila Fortuna Hjørring na Danskem. Kakšni so vaši spomini na igranje v danski ligi?
Danska prinaša nekaj zelo lepih spominov in nekaj zelo velikih lekcij. Svojo ekipo in ljudi tam sem imela neizmerno rada. Hkrati pa je bilo to tudi prvič, da nisem igrala ves čas. S tem sem se precej borila. Takrat sem začela zares delati na sebi.
Z Danske ste se preselili v Španijo, kjer ste preživeli velik del kariere in igrali za štiri različne klube. Kako se spominjate tega obdobja, ko ste se prvič srečali s strastjo španskega nogometa?
Moj prvi klub v Španiji je bil RCD Espanyol. Oboževala sem življenje v Barceloni, vendar ni bilo enostavno. Nisem govorila špansko, zato se je bilo zelo težko vključiti v slačilnico. Niso te kar tako sprejeli medse. Prav tako nisem zaslužila veliko, zato sem morala zraven še delati. To je bila še ena situacija, ki me je naredila še močnejšo.
Valencia in Malaga sta tudi kluba z izjemnim ugledom. Kako ste doživljali pritisk navijačev v teh dveh mestih, kjer nogomet pomeni skoraj vse? In kako vam je bilo v klubu Levante Badalona (prej Levante Las Planas)?
Da, v Španiji so zelo strastni glede nogometa, vendar pritiska nisem zares čutila. V mojih prvih letih ženski nogomet še ni bil tako velik. To je bil šele začetek tega, kar vidimo danes. Še zdaj se mi zdi, da je FC Barcelona edini klub z redno razprodanim stadionom.
Kako se je liga spremenila od vašega prvega prihoda v Barcelono do vaše zadnje sezone v Badaloni?
Liga je izjemno zrasla. V mojih prvih letih nas nihče ni zares gledal. Zdaj je ženski nogomet ogromen. Dekleta so zvezdnice. Na primer, v mojem prvem letu je FC Barcelona igrala v trenažnem centru na enem od stranskih igrišč in tekmo si je ogledalo morda 100 ljudi. Zdaj imajo poln stadion, dekleta pa niso le nogometašice, ampak prave zvezdnice.
Koliko se španska mentaliteta in tehnični slog igre razlikujeta od discipliniranega severnjaškega sloga Danske? Ali vam morda bolj ustreza italijanska taktična »šahovnica«?
Očitno je španski nogomet na splošno zelo tehničen, in ker so mu dodali še fizični del, so postali ena najboljših lig na svetu. Vsaka liga je malo drugačna. Hkrati pa je veliko odvisno od sloga in mentalitete določenega kluba in trenerja. Znotraj ene lige lahko najdeš različne stvari. Osebno sem rada organizirana, hkrati pa rada igram nogomet, ne pa da le nabijam dolge žoge. Ampak spet, odvisno je od tega, kakšne igralke so v ekipi in kakšna je filozofija trenerja.
V karieri ste zamenjali veliko okolij. Kako težko se je vsakič znova dokazovati v novi slačilnici in se hitro prilagoditi novi kulturi igre?
Na začetku se je bilo veliko težje prilagoditi novi kulturi in novi slačilnici. Zdaj, po toliko letih, je to razmeroma enostavno. Tudi zato, ker sem se naučila toliko jezikov in lahko komuniciram z skoraj vsemi. Ženski nogomet se je tako razvil, da se moraš dokazovati vsak dan, tudi če si v istem okolju. Želim postati boljša in napredovati vsak dan. Tudi moja mentaliteta je zdaj malo drugačna. Ne poskušam se dokazovati nikomur razen sebi, predvsem zato, ker je nogomet poln subjektivnih mnenj. Za nekoga si lahko najboljša, za drugega pa najslabša. Iskanje potrditve pri drugih je jalova igra. Tako si vedno odvisen od nekoga drugega in izgubljaš preveč energije.
Bi rekli, da je Italija postala vaš drugi dom? Igrali ste za AC Milan in Sampdorio, zadnjo sezono pa ste preživeli pri FC Como v Serie A.
Glede na to, da sem tukaj že dlje časa, lahko rečemo, da je postala moj drugi dom.
Nosili ste dresa AC Milana in Sampdorie – dveh tradicionalnih nogometnih institucij. Je občutek igranja za te barve res tako drugačen, kot si predstavljamo navijači?
Igranje za AC Milan je bilo zelo posebno iz več razlogov. To je ogromen zgodovinski klub. Tam sem imela eno najboljših sezon v karieri. Dobila sem priložnost igrati na San Siru, kar je izkušnja, ki je ni deležen marsikdo. V Sampdorii tega posebnega občutka nisem imela, ker je imel klub takrat preveč drugih težav.
V tej sezoni ste del ambicioznega projekta Como 1907. Zakaj ste se odločili pridružiti tej novi zgodbi, ki gradi ekipo za prihodnost?
Za sodelovanje pri projektu sem se odločila iz več razlogov. Čutila sem in še vedno čutim, da sem zelo cenjena in pomembna. Imamo zelo zanimiv projekt in klub je pri tem zelo resen.
Okolje je zelo zdravo in ambiciozno. To je eden tistih klubov, ki dejansko investira in uresničuje stvari.
V slačilnici imate nekaj izjemno zvučnih imen, kot sta Veronica Boquete in Valentina Giacinti. Kako je igrati in trenirati ob soigralkah takšnega kova?
Z Veronico in Valentino smo skupaj igrale že v AC Milanu. Zelo pomembno je imeti igralke njunega kalibra v slačilnici. Dvigujeta raven treningov in tekem ter postavljata standarde. Konkurenca je visoka, veliko je izkušenj, a tudi pričakovanj. Vsakič moraš dvigniti svojo raven in dati vse od sebe. Hkrati pa se lahko od njiju veliko naučiš.
Kakšno vlogo vam je namenila trenerka Selena Mazzantini? Ste s svojimi izkušnjami eden izmed stebrov igre in vezni člen, ki drži ekipo skupaj?
Imam čast biti namestnica kapetanke, tako da da. Sem ena najbolj izkušenih in nekdo, ki mora biti za zgled, postavljati standarde, spodbujati vse ostale in skrbeti, da dosegamo cilje.
Kaj so primarni klubski cilji Coma za to sezono – je cilj napredovanje v najvišji rang tekmovanja?
Absolutno. Ekipa je bila sestavljena z glavnim ciljem zmage v ligi in uvrstitve v Serie A.
Dominika, v bitki za vrh niste sami – v igri je še ena Mariborčanka, Sara Ketiš, blesti v dresu Lumezzaneja. Se s Saro pogovarjate pred vašimi medsebojnimi dvoboji? Se v Italiji čuti kaj tiste zdrave mariborske tekmovalnosti?
Sara je zelo tesna prijateljica in tudi moja sostanovalka, ko smo v reprezentanci. Seveda se pogovarjava. Pred tekmami, ko igrava druga proti drugi, ne razpravljava o nogometu in med tekmo si obe očitno želiva zmagati, se pa druživa po naših tekmah. Ona in njena ekipa delata dobro, vesela sem zanjo in ponosna nanjo.
Kako ste zadovoljni s svojimi nastopi v tej sezoni in kakšne osebne cilje ste si zastavili?
Prvič v karieri sem v ekipi, od katere se pričakuje prvo mesto. Prav tako igram na različnih položajih. Gre za zelo zanimivo situacijo in izziv, vendar se počutim privilegirano v tem položaju. Po nekaj letih vzponov in padcev ter boja se končno spet počutim, da uživam v igri in se zabavam. Hkrati pa čutim, da še vedno ne dosegam svojega polnega potenciala, zato se trudim napredovati vsak dan, kar je vznemirljivo.
Če pustimo klubski nogomet ob strani in preklopimo na reprezentanco, ki pod vodstvom selektorja Saše Kolmana piše novo poglavje. Rezultati so odlični,napredovale ste v ligo A Lige narodov.. Kaj je po vašem mnenju selektor Kolman prinesel ekipi, da je omogočil tako velik napredek?
Saša Kolman je odličen nogometni trener, menedžer, vodja in predvsem človek. Prinesel je novo energijo, jasne cilje in strategijo ter neizmerno vero v nas in v to, kar lahko dosežemo. Je odličen menedžer in ve, kako pomembna je komunikacija ter kako doseči, da se vsi počutijo kot pomemben del ekipe. Najprej misli na osebo in šele nato na igralko. Ima tudi sposobnost samorefleksije in poskrbi, da najprej opravi svoj del, preden karkoli zahteva od nas.
Skupina z Nemčijo, Norveško in Avstrijo je izjemno težka, a hkrati sanje vsakega športnika. S kakšno miselnostjo boste vstopile v te kvalifikacije za svetovno prvenstvo?
V ligi A ni lahkih tekem, še posebej pa jih ni, če želiš doseči nekaj posebnega. In prav zato si nismo želele »lahkih« nasprotnic. Naredile smo vse, da smo tukaj, in zdaj gremo naprej z isto miselnostjo. Tukaj smo, da tekmujemo in pokažemo, da sem spadamo.
Napredovanje v ligo A pomeni tekme proti najboljšim na svetu. Kako pomembno je to za razvoj mladih igralk, ki se pridružujejo reprezentanci?
Zelo je pomembno. Če želiš rasti in se razvijati, potrebuješ za to dobro okolje. In kaj je boljšega kot igranje proti najboljšim ekipam v Evropi?
Dominika, ko slečete nogometno opremo in se žarometi ugasnejo – kdo ste takrat? Kako bi se opisali s tremi besedami, ki nimajo nobene zveze z nogometom?
Sem ista oseba kot na nogometnem igrišču. Ne opisujem se kot »nogometašica«; sem le nekdo, ki igra nogomet. V svojem bistvu sem ljubezen, notranje bogastvo in čisti potencial
V svoji karieri ste živeli v številnih državah. Katero tujo navado ste tako močno posvojili, da se vašim domačim v Mariboru zdi nenavadna, ko jih obiščete
Iskreno, stvari sem vedno počela drugače kot ljudje doma ali ljudje v tujini. Ni ničesar specifičnega, kar bi prevzela iz drugih držav, moji družini pa nič več ni nenavadno.
Kdo je vaš najstrožji kritik? So to starši v Mariboru, ki ne zamudijo nobene tekme, ali ste po težki tekmi sami svoja najhujša kritičarka?
Včasih sem bila to jaz, zadnje čase pa postajam veliko bolj sočutna do sebe in stvari so zaradi tega precej boljše.
Dominika, če bi nogomet jutri izginil – kateri poklic bi si izbrali, ki bi bil vsaj pol toliko vznemirljiv kot zabijanje golov?
Poleg nogometa me zanima veliko stvari: psihologija/osebna rast, fizična priprava, metafizika, drugi športi …
Kaj bi svetovali mladim dekletom v Sloveniji, ki vas imajo za vzornico in sanjajo o igranju za klube, kot je AC Milan?
Naj nikoli ne nehajo verjeti vase in naj vedno sledijo svojim sanjam, ne glede na vse.
Poleg igranja na vrhunski ravni raziskujete tudi svet podkastov. Kaj vas je navdihnilo, da ste stopili pred mikrofon, in kako pomembno se vam zdi, da aktivni športniki pomagate soustvarjati prostor za dialog o ženskem nogometu in realnosti športne poti?
Pred nekaj leti sem ugotovila, da imamo ženske zelo drugačne zgodbe kot naši moški kolegi. Medtem ko so oni vedno imeli nogometne akademije in utrjeno pot do profesionalizma, mi jih nismo imele. V mnogih primerih sploh nismo vedele, da je to sploh možnost. Zato smo si morale mnoge utreti zelo drugačno pot, da smo postale profesionalke. Naše zgodbe so zelo edinstvene in navdihujoče. Odločila sem se, da jih delim, da bi ženskemu nogometu dala še večjo vrednost in hkrati navdihnila vse, da sledijo svojim sanjam, ne glede na to, kakšne so in kako nemogoče se morda zdijo.
Prišli smo do konca najinega pogovora. Želim vam veliko uspeha na igrišču in ob njem. Imate morda še kakšno zaključno misel ali sporočilo?
Hvala in rekla bi le: skočite na vlak ženskega nogometa, sicer nikoli ne boste vedeli, kaj zamujate.