Zala, če zaprete oči – kateri spomin se vam najprej prikaže, ko pomislite na svoje prve nogometne korake?
Ste se že takrat takoj postavili med vratnice? Prvi spomin je igranje na dvorišču vrtca Oton Zupančič, kjer smo z mojimi prijatelji iz vrtca neprestano igrali nogomet, celo pri ustvarjalnih uricah smo izdelovali rumene in rdeče kartone, da smo jih lahko potem uporabili pri nogometu.
Kako ste kot deklica v Mariboru gledali na možnost, da boste nekoč profesionalna nogometašica? Ste že tedaj sanjali o velikih tekmah?
Kot otroci, verjamem, da samo sledimo svojim občutkom in stvarem, ki nas osrečujejo, in to je zame bil in še vedno je nogomet. Na začetku nisem razmišljala o tem, da bom postala profesionalna nogometašica, a vedno bolj me je nogomet posrkal vase in s tem so se tudi začele določene sanje in seveda cilj, postati profesionalna nogometašica.
Začeli ste pri Mariboru, nato nadaljevali pri Rudarju Škale, ki danes žal ne obstaja več. Verjetno ste ob prestopu v Pomurje, današnjo Muro, začutili, da se začenja nekaj večjega?
Točnega trenutka, kdaj sem začutila, da se iz takratnega hobija igranja nogometa lahko razvije nekaj večjega, se iskreno ne spomnim. Predvidevam, da je na to velik vpliv imela tudi reprezentanca, kjer smo se punce prvič lahko pomerile s tekmicami, ki so se že takrat razvijale v zelo profesionalnih okoljih in smo tudi lahko bile konkurenčne do določene mere. To nam je najbrž dalo pogum, da smo sploh začele sanjati o profesionalnem igranju nogometa.
Kako je dozorela odločitev, da zapustite varno okolje Pomurja in se podate v nemški Turbine Potsdam, enega najprepoznavnejših ženskih klubov v Nemčiji?
Odločitev o igranju v tujini je zorela vsaj eno leto, saj sem bila poletje, preden sem se podala v Turbine Potsdam, že na treningih pri 1. FFC Frankfurt, kjer bi lahko trenirala in imela štipendijo, a še enostavno nisem bila pripravljena za odhod v tujino. V tem letu sem se nato pripravljala na možen odhod v tujino, vse pa je potem bilo lažje, saj sem ob prestopu v Turbine Potsdam vedela, da bomo tam kar štiri Slovenke. Lara Prašnikar je tam že bila, isto poletje pa smo tja prestopile Adrijana Mori, Sara Agrež in jaz ter smo si stale ob strani ob tem novem izzivu.
Je bilo kdaj tako težko, da ste pomislili: »Zakaj sem sploh prišla sem?«
Vsekakor sem v Nemčiji doživela veliko težkih trenutkov, a ko pogledam nazaj, vem, da brez teh trenutkov ne bi bila tu, kjer sem trenutno, tako na osebni ravni kot na profesionalni. Hvaležna sem za vse trenutke, ki sem jih do zdaj doživela, tako dobre kot tudi manj dobre, saj so vsi ti trenutki majhni koščki mene in jih bom vedno nosila s seboj.
Verjetno je bilo nekoliko lažje, ker sta bili v klubu že prej omenjene Sara Agrež, Adrijana Mori in Lara Prašnikar?
Seveda je bilo veliko lažje, druga drugi smo bile podpora in smo res zgradile lepo zgodbo.
Kako sicer ocenjujete obdobje, ki ste ga preživeli pri Potsdamu?
Ocenjujem ga kot zelo poučno obdobje. Prvi stiki profesionalizma, odgovornosti na igrišču in izven, včasih tudi kruta realnost neigranja, a kot že omenjeno, obdobje, za katerega sem zelo hvaležna.
Kako je prišlo do selitve iz Nemčije v Španijo, v Huelvo? Je bila odločitev bolj stvar srca, razuma ali kar obeh?
Po treh letih, kjer se nisem ravno naigrala nogometa, je moj edini cilj bil iti v sredino, kjer bom imela več minutaže, in Huelva je bila pravi korak naprej v moji karieri. Seveda tja ne bi šla, če ne bi čutila, da me tja vleče. Veliko odtehta razum, a vseeno je v življenju potrebno poslušati srce in intuicijo.
Kaj vas je ta izkušnja naučila o potrpežljivosti, vztrajnosti in osebnem razvoju?
Prvič sem bila v klubu, kjer prvotno nisem poznala niti ene same osebe, a je bil ravno to pravi korak zame, saj sem se veliko naučila o sebi, spoznala veliko stvari, ki me zanimajo. Za vse to je potrebno veliko vztrajnosti in potrpežljivosti, saj je vse bilo novo zame in je bil potreben čas, da sem se privadila na novo državo, jezik in seveda na več odgovornosti kot v Potsdamu.
Če pogledate nazaj – kako ocenjujete ta čas? Bi danes kakšno odločitev sprejeli drugače?
Ta čas ocenjujem zelo pozitivno. Odigrala sem veliko tekem proti zelo dobrim nasprotnicam, prepričana sem, da sem naredila korak naprej v svoji karieri, saj še nikoli nisem bila v poziciji, kjer bi se z ekipo borila za obstanek v ligi, to nam je s Huelvo uspelo v moji prvi sezoni.
Drugačna izkušnja, a občutek res zelo dober, saj je bilo veliko izzivov tudi na osebnostni ravni, a ponavljam, obdobje, za katerega sem zelo hvaležna. Vsak izziv predstavlja delčke mene in moje osebnosti in brez njih ne bi bila tu, kjer sem.
Iz Španije ste odšli v Savdsko Arabijo. S to potezo ste marsikoga presenetili. Priznajte, koliko ste pred podpisom pogodbe sploh vedeli o savdskem nogometu?
Presenetila sem tudi sama sebe, če sem iskrena, haha. Vedela sem praktično 1 % o nogometu v Savdski Arabiji.
Kakšen je bil vaš prvi kulturni šok ob prihodu v Savdsko Arabijo?
Vsi so me opozarjali in pripravljali na to, da bom doživela kulturni šok, a ga nisem. Še nikoli prej v moji karieri se nisem počutila tako dobrodošlo in hitro sprejeto kot pa v Savdski Arabiji.
Kako ste se prilagodili vsakdanjemu življenju v državi, kjer so družbene norme in pravila za ženske precej drugačna kot v Evropi?
Edina stvar, ki je očitno drugačna kot v Evropi, je ta, da v javnosti vedno nosim dolge hlače in majice, ki zakrivajo ramena. Plaže so privatne, ostale stvari pa niso drastično drugačne. Enostavno spoštujem njihovo kulturo in vero ter se zavedam, da sem jaz kot tujka tista, ki bo spoštovala državo, v katero sem prišla živet.
Prilagajanje je bilo zelo enostavno zame, jaz spoštujem njihovo kulturo, vero in navade, od njih pa prav tako čutim sprejemanje in spoštovanje.
Vas je igranje nogometa v takšnem okolju sprva bolj osvobajalo ali omejevalo?
Nogomet je univerzalni jezik, jaz sem sem prišla v prvi vrsti razviti sebe kot vratarko, obenem pa pomagati pri razvoju nogometa v Savdski Arabiji. S trenerjem vratark Fernandom Resendejem delamo na zelo visokem nivoju in vidim nogomet v popolnoma drugačni luči, vse zahvale njemu za vztrajnost, vse nasvete in iskrenost, ki te kot igralko in osebo lahko dvigne na višji nivo.
Kateri so bili največji izzivi v vsakdanjem življenju zunaj nogometnega igrišča?
Še globlje spoznavanje sebe in postavljanje prioritet.
In nasprotno – kateri trenutki so vam pokazali, da lahko tudi v tako drugačnem svetu najdete občutek domačnosti?
Dom smo si mi sami, če smo se pripravljeni dovolj dobro spoznati in se razumeti, potem ni važno, v kateri državi živimo, se bomo vedno počutili domačno. Tukaj sem si ustvarila tudi življenje izven nogometa, s prijateljicami in prijatelji preživimo veliko časa skupaj in ti odnosi so zgrajeni na pristnih pogovorih in interesu o spoznavanju različnih kultur ter iskrenem interesu spoznavanja vsakega posameznika posebej, saj verjamem, da se le tako lahko naučimo novih stvari o sebi ter drugih.
