Se še spominjate svojega prvega stika z nogometno žogo? Kje in kako se je vse skupaj začelo?
Vse se je začelo na osnovni šoli, kjer sem zjutraj pred poukom s sošolci brcala žogo. Ko sem izvedela, da je na šoli nogometni krožek, sem se vpisala in se takoj zaljubila v igro.
Kaj vas je kot deklico najbolj pritegnilo k nogometu in zakaj prav ta šport?
Že od malih nog sem se bolje znašla v družbi fantov, in ker so vsi igrali nogomet, sem se zanj odločila še jaz.
Ste se na začetku igrali predvsem z dečki ali z deklicami? Kako ste takrat doživljali to okolje?
Začela sem v osnovni šoli s fanti, kjer je dvakrat tedensko potekal nogometni krožek. Pozneje sem prestopila v ŽNK Krim, kjer sem igrala tako s fanti kot s puncami. Mislim, da je to eno mojih lepših obdobij, saj sem tam naredila prve nogometne korake, spoznala ljudi, s katerimi sem še danes tesna prijateljica, in dobila ogromno izkušenj, za katere bom vedno hvaležna.
Kako so se odzvali starši, ko ste jim zaupali, da želite nogomet igrati resneje?
Starši so me od nekdaj podpirali in mi stali ob strani takrat, ko sem to najbolj potrebovala.
V nogometnem razvoju so mentorji ključni. Kdo je najbolj zaznamoval vašo pot in kaj je bila tista najpomembnejša stvar, ki ste se je od njega ali nje naučili?
Mislim, da sta me najbolj zaznamovala trener Marko Jordan in trenerka Tina Kelenberger. Marko je bil moj prvi trener, ki mi še danes stoji ob strani in mi pomaga tako v življenju kot na nogometni poti. Tina pa je bila tista, ki me je vedno potisnila stopničko višje ter me naučila discipline in spoštovanja do ekipnega dela. Obema sem zelo hvaležna.
Že v mlajših selekcijah ste izstopali po učinkovitosti – ste si že takrat postavljali visoke cilje?
Že od malega sem zelo tekmovalna, zato so bili določeni cilji vedno prisotni.
Kdaj ste prvič začutili, da bi nogomet lahko postal več kot le hobi?
Mislim, da sem to začutila, ko sem prvič oblekla dres mlajše slovenske reprezentance in zapela himno.
Ste kdaj podvomili vase in kako ste se s takšnimi trenutki spopadli?
Seveda tudi danes v določenih segmentih včasih podvomim vase. Najlažje se s tem spopadam tako, da se osredotočim na dober sprejem, podajo in dribling; tako si zvišam samozavest in pozabim na dvome.
Igrali ste za več klubov v slovenski ligi – kaj vam je vsak izmed njih dal na vaši poti?
Pri Krimu sem se naučila vseh nogometnih osnov in spoznala ogromno prijateljev. V Radomljah sem pridobila veliko izkušenj ter spoznala, kako pomembno je, da se ekipa razume tako na igrišču kot zunaj njega. Ko sem prišla v Olimpijo, pa sem občutila resnejši pristop in članski nogomet na višji ravni.
Kako bi opisali razvoj slovenske ženske lige v zadnjih letih?
Mislim, da prepoznavnost ženskega nogometa v Sloveniji narašča, za še hitrejšo rast pa so ključnega pomena tudi finance.
Letos je liga izjemno izenačena – vas to kot igralko dodatno motivira?
To me dodatno motivira, saj se točke lahko izgubi na skoraj vsaki tekmi. Dejstvo, da moraš biti na vsakem srečanju na najvišji ravni, če želiš domov odnesti tri točke, je nekaj, kar si v nogometu vedno želimo.
Se vam zdi, da prav ta izenačenost dviguje kakovost tekem in zanimanje za ligo?
Da, saj so tekme bolj izenačene, igra se hitrejši nogomet, predvsem pa so srečanja napeta in zanimiva.
Olimpija je trenutno na petem mestu, s petimi točkami zaostanka za Radomljami in šestimi za Primorjem – kako osebno gledate na ta zaostanek?
Ta zaostanek mi daje le še dodatno motivacijo, da vsak trening opravim stoodstotno in da na pomembnih tekmah pomagam ekipi. Mislim, da imamo dobro zasedbo, ki je že pokazala, da se lahko kosa tudi z najboljšimi. Zdaj je na nas igralkah, da to pokažemo na vsaki tekmi in da z igrišča stopimo kot zmagovalke.
Kaj bo po vašem mnenju ključno, da si Olimpija v zaključku rednega dela zagotovi mesto med najboljšimi štirimi?
Ključno bo, da realiziramo vse priložnosti, ki si jih ustvarimo, in da igramo s pravim veseljem, sproščeno in iz ljubezni do nogometa.
Pred začetkom spomladanskega dela vas čaka še pokalni derbi z Muro. So takšne tekme za igralko nekaj posebnega ali jih poskušate obravnavati kot »običajna« srečanja?
Vsako srečanje je drugačno in na svoj način posebno. Derbi v pokalu pa je tekma zase, saj gre za izpadanje, kjer ne sme biti prostora za napake in nezbranost.
