Dominika Čonč: Psihična moč in pot do pro nogometa

Dominika, svojo pot ste začeli v Mariboru pri NK Železničarju in ŽNK Mariboru. Danes, ko igrate na velikih evropskih stadionih, kako gledate na svoje prve nogometne korake na štajerskih zelenicah?

Na svoje prve nogometne korake imam mešane občutke. Po eni strani sem se imela odlično s fanti v NK Železničarju in tudi z dekleti v ŽNK Mariboru, po drugi strani pa so mi pri dvanajstih ali trinajstih letih rekli, da ne smem več igrati s fanti, treningi z dekleti pa so bili takrat zelo slabi. Skratka, imam lepe spomine in zdaj, ko po vseh teh letih gledam nazaj, sem hvaležna tudi za ovire, sa so me naredile močno in odporno.

Kako se je ženski nogomet v Sloveniji takrat razlikoval od tega, kar vidimo danes?

To je zelo težko vprašanje, na katerega pravzaprav nimam odgovora. Že toliko let sem v tujini in nimam veliko stikov s slovensko ligo, zato je ne morem ocenjevati. Lahko rečem le to, da od zunaj dobimo občutek, da ženske nogometne lige po vsem svetu rastejo z izjemno hitrostjo, v Sloveniji pa se zdi, kot da stopicamo na mestu, z le nekaj klubi, ki dekletom nudijo finančno podporo.

Že pri 14 letih ste igrali v članski ligi. Verjamete, da vas je prav ta zgodnji prehod v člansko konkurenco izoblikoval v neustrašno borko, kakršno danes vidimo v zvezni vrsti?

Verjamem, da celotna pot od 13. leta naprej ni bila najlažja. Morala sem začeti trenirati sama in biti zelo iznajdljiva v letih, ko večina otrok pride na trening le uživat. Celotna situacija v ženskem nogometu v Sloveniji in nato nenehen boj, ko si sam v tujini, sta me izoblikovala v to, kar sem. Nihče mi ni ničesar dal zastonj. Če sem hotela živeti svoje sanje, je bila edina možnost, da se borim in vzamem, kar sem si želela.

Vaša pot vas je iz Slovenije vodila v ZDA, na univerzo Tennessee at Martin. Kaj je bila največja lekcija ameriškega nogometa, ki jo še danes uspešno uporabljate?

Ena največjih lekcij, ki sem se jih naučila v ZDA, je bila: »Vse zmorem.« Ko si sam na drugem koncu sveta, se moraš naučiti plavati, sicer potoneš. Bilo je težko, vendar mi je uspelo, in od takrat vem, da lahko dosežem karkoli.

Bi današnjim mladim slovenskim igralkam svetovali podobno pot »čez lužo«?

Vsakomur bi svetovala, naj vsaj enkrat v življenju zapusti dom in gre živet v tujino, vsaj za določeno obdobje. Postaneš mentalno močnejši, veliko bolj odprt in se naučiš skrbeti zase. Kar se tiče nogometa, pa je odvisno od tega, kakšni so njihovi cilji.

Vaša prva postaja v Evropi po ZDA je bila Fortuna Hjørring na Danskem. Kakšni so vaši spomini na igranje v danski ligi?

Danska prinaša nekaj zelo lepih spominov in nekaj zelo velikih lekcij. Svojo ekipo in ljudi tam sem imela neizmerno rada. Hkrati pa je bilo to tudi prvič, da nisem igrala ves čas. S tem sem se precej borila. Takrat sem začela zares delati na sebi.

Z Danske ste se preselili v Španijo, kjer ste preživeli velik del kariere in igrali za štiri različne klube. Kako se spominjate tega obdobja, ko ste se prvič srečali s strastjo španskega nogometa?

Moj prvi klub v Španiji je bil RCD Espanyol. Oboževala sem življenje v Barceloni, vendar ni bilo enostavno. Nisem govorila špansko, zato se je bilo zelo težko vključiti v slačilnico. Niso te kar tako sprejeli medse. Prav tako nisem zaslužila veliko, zato sem morala zraven še delati. To je bila še ena situacija, ki me je naredila še močnejšo.

Valencia in Malaga sta tudi kluba z izjemnim ugledom. Kako ste doživljali pritisk navijačev v teh dveh mestih, kjer nogomet pomeni skoraj vse? In kako vam je bilo v klubu Levante Badalona (prej Levante Las Planas)?

Da, v Španiji so zelo strastni glede nogometa, vendar pritiska nisem zares čutila. V mojih prvih letih ženski nogomet še ni bil tako velik. To je bil šele začetek tega, kar vidimo danes. Še zdaj se mi zdi, da je FC Barcelona edini klub z redno razprodanim stadionom.

Kako se je liga spremenila od vašega prvega prihoda v Barcelono do vaše zadnje sezone v Badaloni?

Liga je izjemno zrasla. V mojih prvih letih nas nihče ni zares gledal. Zdaj je ženski nogomet ogromen. Dekleta so zvezdnice. Na primer, v mojem prvem letu je FC Barcelona igrala v trenažnem centru na enem od stranskih igrišč in tekmo si je ogledalo morda 100 ljudi. Zdaj imajo poln stadion, dekleta pa niso le nogometašice, ampak prave zvezdnice.

Koliko se španska mentaliteta in tehnični slog igre razlikujeta od discipliniranega severnjaškega sloga Danske? Ali vam morda bolj ustreza italijanska taktična »šahovnica«?

Očitno je španski nogomet na splošno zelo tehničen, in ker so mu dodali še fizični del, so postali ena najboljših lig na svetu. Vsaka liga je malo drugačna. Hkrati pa je veliko odvisno od sloga in mentalitete določenega kluba in trenerja. Znotraj ene lige lahko najdeš različne stvari. Osebno sem rada organizirana, hkrati pa rada igram nogomet, ne pa da le nabijam dolge žoge. Ampak spet, odvisno je od tega, kakšne igralke so v ekipi in kakšna je filozofija trenerja.

V karieri ste zamenjali veliko okolij. Kako težko se je vsakič znova dokazovati v novi slačilnici in se hitro prilagoditi novi kulturi igre?

Na začetku se je bilo veliko težje prilagoditi novi kulturi in novi slačilnici. Zdaj, po toliko letih, je to razmeroma enostavno. Tudi zato, ker sem se naučila toliko jezikov in lahko komuniciram z skoraj vsemi. Ženski nogomet se je tako razvil, da se moraš dokazovati vsak dan, tudi če si v istem okolju. Želim postati boljša in napredovati vsak dan. Tudi moja mentaliteta je zdaj malo drugačna. Ne poskušam se dokazovati nikomur razen sebi, predvsem zato, ker je nogomet poln subjektivnih mnenj. Za nekoga si lahko najboljša, za drugega pa najslabša. Iskanje potrditve pri drugih je jalova igra. Tako si vedno odvisen od nekoga drugega in izgubljaš preveč energije.

Bi rekli, da je Italija postala vaš drugi dom? Igrali ste za AC Milan in Sampdorio, zadnjo sezono pa ste preživeli pri FC Como v Serie A.

Glede na to, da sem tukaj že dlje časa, lahko rečemo, da je postala moj drugi dom.

Nosili ste dresa AC Milana in Sampdorie – dveh tradicionalnih nogometnih institucij. Je občutek igranja za te barve res tako drugačen, kot si predstavljamo navijači?

Igranje za AC Milan je bilo zelo posebno iz več razlogov. To je ogromen zgodovinski klub. Tam sem imela eno najboljših sezon v karieri. Dobila sem priložnost igrati na San Siru, kar je izkušnja, ki je ni deležen marsikdo. V Sampdorii tega posebnega občutka nisem imela, ker je imel klub takrat preveč drugih težav.

V tej sezoni ste del ambicioznega projekta Como 1907. Zakaj ste se odločili pridružiti tej novi zgodbi, ki gradi ekipo za prihodnost?

Za sodelovanje pri projektu sem se odločila iz več razlogov. Čutila sem in še vedno čutim, da sem zelo cenjena in pomembna. Imamo zelo zanimiv projekt in klub je pri tem zelo resen.

Okolje je zelo zdravo in ambiciozno. To je eden tistih klubov, ki dejansko investira in uresničuje stvari.