Tjaša Gregorič: Vzponi, padci in vera v ekipo Gažona
Na zelenicah slovenske obale raste nova generacija nogometašic, ki s svojo predanostjo in vztrajnostjo tlakujejo pot ženskemu nogometu. Ena izmed njih je Tjaša Gregorič – igralka Gažona, ki s svojo energijo, borbenostjo in ljubeznijo do igre izstopa že od prvih treningov. Njena zgodba ni zgodba zmag, temveč zgodba značaja, rasti in neomajne vere v ekipni duh.
Tjaša je svojo nogometno pot začela kot desetletnica med fanti, v času, ko dekliške ekipe še niso bile samoumevne. Danes, več kot desetletje kasneje, vztraja na igrišču tudi v sezoni, polni porazov, in zre v prihodnost z zrelim pogledom ter športno srčnostjo, ki navdihuje.
V intervjuju nam je razkrila, kako jo je na pot ponesla družinska ljubezen do nogometa, kako se je spoprijela z dvomi, ohranjala motivacijo in zakaj verjame, da za vsako trdo sezono pride tudi čas uspeha. Zaupa tudi, kako se kot študentka Pedagoške fakultete spopada z usklajevanjem obveznosti in zakaj prav nogomet ostaja njen prostor varnosti, izražanja in povezanosti.Pred vami je navdihujoč pogovor s športnico, ki kljub težavam ostaja trdno zasidrana v svoji strasti in iskreno verjame v moč skupnosti, ki jo gradi s soigralkami.
Tjaša, se še spomnite svojega prvega treninga? Kaj vas je takrat najbolj navdušilo pri nogometu?
Svojo nogometno pot sem začela pri desetih letih. Ker na Obali takrat še ni bilo ženske ekipe moje starosti, sem se odločila trenirati s fanti. Pridružila sem se ekipi U13 pri NK Ankaran, kjer so me trener in igralci lepo sprejeli ter bili navdušeni, da tudi dekleta želimo igrati nogomet. Izziv je bil velik, saj so bili fantje fizično močnejši, a prav to me je dodatno motiviralo, da dokažem svojo konkurenčnost. Za to izkušnjo sem zelo hvaležna.
Zakaj ste se odločili prav za nogomet? Je kdo v vaši družini tudi igral?
Za nogomet sem se odločila, ker je bil pri nas doma zelo prisoten. Moj oče ga je redno igral rekreativno, starejši brat pa ga je treniral že od malih nog. Pogosto smo skupaj hodili na igrišče, kjer smo ure in ure brcali žogo. Prav onadva sta me navdušila nad tem športom. Kmalu zatem je tudi mlajši brat začel trenirati, tako da nas je nogomet zelo povezal. Mama me je nekaj časa skušala prepričati, naj izberem odbojko ali kakšen drug šport, ki so ga trenirale moje sošolke in prijateljice, saj si je želela, da bi bila v bolj poznanem okolju. A temu se nisem vdala – vztrajala sem, da želim iti po očetovih in bratovih stopinjah, kar jo je prepričalo, da me vpiše na nogomet.
Od vaše prve pozicije na igrišču do danes – kako se je razvijala vaša vloga in katera pozicija vam najbolj ustreza?
Kmalu po začetku treningov s fanti so v klubu NK Gažon ustanovili žensko ekipo, kjer sem nadaljevala svojo nogometno pot vse do danes. Več let sem igrala v napadu, saj je bil občutek, ko sem zadela gol, zame nekaj najlepšega. Kasneje me je trener premestil v vezno linijo, saj je menil, da bom tam imela pomembnejšo vlogo. V zadnjem času pa igram tudi v obrambi, ker nisem več tako kondicijsko pripravljena. Ker sem praktično preizkusila skoraj vse pozicije, lahko rečem, da se v vezni liniji počutim najbolje – znam povezovati igro in tam sem najbolj samozavestna.
Kateri je vaš najlepši spomin iz nogometnih začetkov?
Najlepši spomin iz nogometnih začetkov je zmaga na turnirju Jana Oblaka, ko sem še igrala v kategoriji U13. Še vedno se spomnim občutka adrenalina in navdušenja, ko smo iz tekme v tekmo zmagovale in se uvrstile v finale, kjer smo po napeti tekmi dosegle končno zmago.
Kako se je spremenil vaš pogled na nogomet od začetka do danes?
Dolga leta je bil nogomet na prvem mestu – veliko sem trenirala in spremljala tekmovanja po televiziji. A z vstopom v srednjo šolo sem zaradi odhoda številnih soigralk izgubila motivacijo in prenehala z igranjem. Po treh letih premora sem se odločila za vrnitev, saj sem ugotovila, da brez nogometa ne gre. Danes dajem prednost šolanju, a se kljub številnim obveznostim z veseljem udeležujem treningov in tekem. Čeprav vem, da mi nogomet verjetno ne bo prinesel profesionalne kariere, ga jemljem resno, saj mi pomeni ogromno in čutim odgovornost do ekipe.
Letos ste v SŽNL nastopili na skoraj vseh tekmah – kako ocenjujete svoje predstave v letošnji sezoni?
Svoje predstave ocenjujem kot uspešne, saj pri sebi opažam napredek iz tekme v tekmo. Vedno se trudim dati vse od sebe in se učim iz napak. Menim, da v ekipo prinašam veliko dobre volje in sproščenosti – tudi ko izgubljamo, spodbujam soigralke, kar se mi zdi zelo pomembno. Vem, da imam še veliko prostora za napredek, in upam, da bom svoje cilje uresničila.
Ekipa je po 19 tekmah še brez točke – kateri trenutek v sezoni je bil psihološko najtežji in kako ste ga premagali? Kaj vas še vedno motivira pred vsako tekmo?
Sezona je zelo zahtevna – smo mlada ekipa, nastopanje v SŽNL pa je šele začetek naše rasti. Najtežji trenutki so bile zagotovo tekme, kjer smo bile zelo konkurenčne in bi lahko iztržile vsaj točko ali dve. Po takih tekmah sem bila zelo potrta, a se vedno poberem, ker verjamem, da bo tudi naš čas prišel. Pred vsako tekmo me motivira misel, da vsaka izkušnja, ne glede na rezultat, prispeva k naši rasti kot ekipe.
Kdo v ekipi vas najbolj nasmeje v težkih trenutkih in kako ohranjate pozitivno energijo med soigralkami?
V naši ekipi vladajo močne prijateljske vezi, kar ohranja pozitivno energijo. V težkih trenutkih se spodbujamo, veliko se smejimo in skupaj premagujemo izzive. Dve soigralki sta mi še posebej blizu in skupaj preživljamo čas tudi zunaj igrišča.
Kaj o vas ne bi nikoli uganile vaše soigralke?
Verjetno ne bi nikoli uganile, da sem zelo empatična in občutljiva – tega na igrišču ne kažem. Tam sem samozavestna, glasna, igriva in polna energije, zato večina vidi predvsem to plat mene.
Pred kratkim je ekipo zapustil trener Robert Zirenstein. Kakšnega trenerja bi si izbrali za vodenje ekipe, če bi imeli to možnost?
Po odhodu trenerja Roberta Zirnsteina je njegovo vlogo začasno prevzel pomočnik Simon Jerman. Ima nekoliko drugačen pristop – njegovi treningi so bolj fizično zahtevni, a zelo učinkoviti. V ekipo je vnesel pozitivne spremembe, kar upam, da se bo kmalu poznalo tudi na tekmah. Če bi lahko izbirala, bi vodenje ekipe v naslednji sezoni zaupala prav njemu.
Kako se pripravljate na zadnje tekme sezone? Kaj bi radi dosegli kot ekipa in osebno?
Na zadnje tekme sezone se pripravljam z večjo mero vere v našo ekipo. Na treningih se trudim še bolj, želim izboljšati svojo kondicijsko pripravljenost, saj me ta trenutno najbolj ovira. Ekipno si želim, da pokažemo več in morda celo osvojimo prvo zmago.
Kako bi primerjali letošnjo sezono z lansko? Je kaj, kar ste se letos naučili in bi si želeli vedeti že lani?
Letos smo kot ekipa naredile velik korak naprej – bolj si upamo, zaupamo vase in bolje sodelujemo. Sama sem začela na tekmovanja gledati bolj resno in si želim dokazati, da zmorem več.
Katera ekipa v ligi vam predstavlja največji izziv in zakaj? Katera igralka vas je najbolj navdušila?
Največji izziv nam predstavlja ekipa Mure – izkušene so, tehnično zelo podkovane in njihova igra je izvrstna. Če bi morala izpostaviti eno igralko, bi to bila Špela Kolbl – navdušuje me s svojo samozavestjo, natančnostjo in izvrstnimi akcijami.
Ali opažate spremembe v podpori ženskemu nogometu na Obali, odkar Gažon nastopa v SŽNL?
Velikih sprememb še ni, saj smo še vedno v fazi razvoja in veliko ljudi sploh ne ve, da imamo člansko ekipo. A z veseljem opažam vedno več zanimanja in podpore.
Kakšen je bil najbolj presenetljiv odziv, ko ste komu povedali, da ste nogometašica?
Ljudje so pogosto presenečeni – nekateri celo ne verjamejo, ker menijo, da je nogomet "moški šport". Najbolj presenetljiv in žaljiv odziv sem prejela od nekoga, ki se mi je posmehoval in trdil, da ženske "sramotimo nogomet". Na srečo je bil to osamljen primer – večina odzivov je pozitivnih.
Kako usklajujete šport z obveznostmi v šoli in zasebnim življenjem?
Študiram na Pedagoški fakulteti v Kopru, kar mi včasih otežuje redno udeležbo na treningih zaradi predavanj in drugih obveznosti. A trudim se, da športu kljub vsemu namenim čim več časa – tudi če moram kakšno obveznost postaviti na stran.
Kaj vas sprošča izven nogometnega ritma?
Najbolj me sprošča čas s prijatelji. Rada tudi delam z otroki – pomagam pri vodenju telovadbe za predšolske otroke. Pozimi grem rada smučat, poleti pa preživljam dneve na plaži – to mi pomaga odklopiti misli.
Ali kakšno lastnost iz osebnega življenja prenašate na igrišče?
Na igrišče prinašam svojo vztrajnost in tekmovalnost – nikoli ne obupam. Verjamem v povezanost, dobro energijo in to prenašam tudi med soigralke.
Kakšno spoznanje o sebi ste odkrili skozi nogomet?
Spoznala sem, da sem veliko bolj vztrajna, kot sem si mislila, in da zmorem več, kot sem verjela. Presenetilo me je tudi, kako močno me žene želja po napredku in kako dobro funkcioniram v kolektivu, tudi ko je težko.
Tjaša, hvala za pogovor. Bi za konec še kaj dodali?
Hvala za priložnost, da sem lahko delila svojo zgodbo. Nogomet mi pomeni ogromno in vesela sem, da lahko prispevam k njegovi večji prepoznavnosti.
