V SŽNL Triglav so tuje igralke v primerjavi z močnejšimi ligami še vedno redkost. Ena izmed tujih nogometašic, ki trenutno pušča svoj pečat v slovenskem nogometu, je napadalka Radomelj Khadija Badio. Mlada Senegalka, rojena leta 2006, za »rumenosrčne« igra že drugo sezono. Priznanje za dobro delo je nedolgo nazaj prišlo tudi v obliki vpoklica v člansko reprezentanco Senegala. Khadija je na včerajšnji tekmi proti Ljubljani dobro formo potrdila z zadetkom, mi pa smo se z njo pogovorili o prihodu iz Senegala, sezoni in ambicijah.
Kakšni so bili vaši nogometni začetki in zakaj ravno nogomet? Ste se v mlajših letih preizkusili še v kakšnem športu?
Nogomet sem začela igrati zelo majhna, ko sem bila stara skoraj pet let. Nogomet je edini šport, s katerim sem se ukvarjala.
Ste v otroštvu imeli kakšnega vzornika? Kaj pa zdaj?
Ja, vedno sem občudovala Neymarja Jr. Še vedno je moj vzornik.
Kako je prišlo do prestopa v Radomlje?
Prestop je omogočil predlog Amine Dieng, ki je močno prispevala k moji karieri.
Mladi ste se preselili v drugo državo. Kako je šlo s prilagajanjem na drugo kulturo in okolje?
Ja, ni lahko, ko prideš v državo, katere kulture ne poznaš, vendar mi zaradi pomoči soigralk in vseh ostalih to potem ni predstavljalo velikega problema.
V ligi ne igra veliko tujih igralk. Pomaga, da je del ekipe Radomelj tudi Bineta Seck?
Tako je, prihod Binete Seck mi je tudi pomagal, da se ne počutim preveč sama, saj sva si že v Senegalu delili slačilnico.
Kako bi ocenili klubsko sezono do zdaj?
Na kratko, smo super ekipa z dobrimi trenerji, ki nam zelo pomagajo pri napredovanju.
Zdaj se spopadate z ekipami z vrha lestvice. Kakšno je vzdušje v ekipi pred temi tekmami? Kakšna so pričakovanja?
Vzdušje je odlično in upam, da dosežemo zastavljene cilje.
Reprezentanco Senegala ste zastopali že v mladinskih selekcijah in nato prejeli tudi vpoklic v člansko reprezentanco. Kaj vam to pomeni?
Vsak nogometaš sanja o tem, da bi zastopal svojo državo. Bilo mi je v velik užitek in vir ponosa zame. Upam, da se moji vpoklici v reprezentanco nadaljujejo.
Kako bi primerjali nogomet v Senegalu in Sloveniji?
Po mojem mnenju ni velike razlike, ima pa vsaka država svojo identiteto.
Kako se vam zaenkrat zdi prebivati v Radomljah in Sloveniji? Kaj iz Senegala najbolj pogrešate?
Super je. Seveda, ne dogaja se veliko, ampak uživamo. Iz Senegala najbolj pogrešam svojo družino.
Kaj vas motivira, ko stopite na igrišče?
Najbolj me motivira to, kar sem pustila za sabo. Imam ljudi, za katere želim, da bi bili ponosni name, igrišče pa je tudi edini kraj, kjer me res ne skrbi za karkoli drugega.
Ste vedno želeli igrati kot napadalka? Kaj vam je všeč pri svoji vlogi na igrišču?
Najprej sem sanjala o tem, da bi igrala kot vezistka, vendar sem skozi odločitve trenerjev, ki so me velikokrat postavili v napad, počasi postala napadalka. Uživam v tem, da zabijam gole in podajam za gole.
Se raje podpišete pod gol ali asistenco?
Kot napadalka raje zabijem gol, če pa do priložnosti za to ne pride, se odločim za asistenco.
Na katerem področju igre bi se kot nogometašica še radi izboljšali?
Kot nogometašica bi se rada izboljšala na področju vzdržljivosti v duelih in v svoji igri z glavo.
Kakšni so vaši cilji za prihodnost, tako v nogometu kot v življenju?
Rada bi zaigrala za svoje sanjske klube, izven nogometa pa vlagala v projekte, ki pa bi še vedno bili povezani z nogometom.
Kako bi opisali svojo osebnost na igrišču in izven njega?
No, rekla bi, da sem preprosta oseba, malo sramežljiva, ampak nič takega.
Kaj radi počnete v prostem času, ko ne igrate nogometa? Kako izgleda vaš običajen dan?
V prostem času bi si želela še več ogledati državo, ampak ne vem tako veliko o njej. Zame se običajen dan začne z molitvijo, potem pa počnem, karkoli me veseli.
