Yana Malakhova: Ukrajinska nogometašica, ki navdušuje v Muri
Yana Malakhova je ukrajinska nogometašica, ki trenutno navdušuje v dresu Mure in velja za eno najbolj prepoznavnih igralk v slovenski ženski nogometni ligi. Po igranju v domači Ukrajini in preizkušnjah v španski drugi ligi je v Slovenijo prinesla svoj izjemen talent, zanesljivost in strast do nogometa. Njena pot v svet nogometa ni bila preprosta, a je zaradi trdega dela in predanosti uspela osvojiti srca navijačev in strokovnjakov. V tem pogovoru bomo spoznali njeno zgodbo, njene izkušnje v različnih ligah ter pogledali, kaj pričakuje od prihodnosti slovenskega ženskega nogometa. Yana Malakhova ni le vrhunska športnica, ampak tudi zgled mladim nogometašicam, ki si želijo slediti njenim stopinjam.
Yana, kako ste se prvič srečali z nogometom? Je bil to vaš prvi šport ali ste sprva razmišljali tudi o drugih?
Že od otroštva sem imela strast do nogometa. Težko razložim, zakaj – morda zaradi družinske povezanosti. Moj oče je bil nogometaš, a žal ga nisem imela priložnosti videti igrati, saj je umrl, ko sem bila stara tri leta. Pravijo, da je bil zelo dober. Od petega leta sem si za vsak praznik želela nogometno žogo, vedno sem se pridružila fantom, kadar so igrali nogomet, in s tem sem se verjetno prvič zares srečala s to igro. Druge športe sem preizkušala le za zabavo, a nogomet je bil vedno na prvem mestu.
Kakšne so bile razmere za dekliški nogomet v vašem domačem kraju, Harkivu?
Iskreno povedano, jih praktično ni bilo. Odraščala sem v majhni vasici v regiji Harkov s približno 1.000 prebivalci. Do svojega 12. leta sem igrala nogomet s fanti na ulici, ne da bi sploh vedela, da obstajajo ženski nogomet in ženske ekipe. Igrala sem vedno, ko sem imela čas – pri urah športne vzgoje, s prijatelji, sama na dvorišču, kjer sem se učila različnih trikov. Prijatelje sem morala včasih celo prepričevati, naj igrajo z mano, tudi ko so bili že utrujeni – in tega se še danes radi spomnijo! (smeh)
Kakšne spomine imate na igranje za domači klub Žytlobud?
Oh, ta klub nosim v srcu. Zanj sem igrala od svojega 13. leta. V Harkivu smo imeli odlično nogometno šolo, in ko so mi ponudili, da se pridružim športnemu internatu, sem to priložnost z veseljem sprejela. Ker sem bila še zelo mlada, je bila moja mama sprva v dvomih, ali naj me pusti v veliko mesto, a na srečo mi je dovolila.
V internatu smo vsak dan živeli, se učili in trenirali. Malo kasneje je iz te šole nastala profesionalna ekipa. Na začetku smo izgubljali z velikimi razlikami, a po nekaj letih smo začeli osvajati nagrade in postali večkratni prvaki Ukrajine. Danes kar polovico ukrajinske reprezentance sestavljajo dekleta iz te ekipe. Imeli smo srečo, da smo srečali izjemne trenerje in ljudi, ki so nam pomagali doseči ta uspeh. Zato je Žytlobud-2 zame kot družina.
Pred prihodom v Slovenijo ste se preizkusili v španski drugi ligi pri CD Pradejón in DUX Logroño. Kako bi opisali to izkušnjo? S katerimi izzivi ste se soočali – jezikom, kulturo, slogom igre? Je bil preskok iz ukrajinske lige velik?
Bila je neverjetna izkušnja. Prvi in največji izziv je bil jezik, še posebej ker nisem znala angleško, kar je vse skupaj še otežilo. A prav zaradi tega sem se hitro naučila španščine in že po štirih do petih mesecih sem se lahko sporazumevala na vsakdanji ravni.
Vse drugo mi ni predstavljalo težav, ravno nasprotno – bilo mi je zelo zanimivo. Spoznala sem veliko izjemnih ljudi, se vključila v njihovo kulturo in se brez težav prilagodila novemu okolju. Kar se tiče same igre, je raven druge španske lige precej dobra. Mislim, da je bila intenzivnost nekoliko višja kot v ukrajinski in slovenski ligi.
Velik plus španske lige je njena izenačenost – skoraj vse ekipe so na podobnem nivoju, zato se pogosto zgodi, da ekipa z vrha lestvice izgubi proti ekipi z dna.
Kako je prišlo do sodelovanja z Muro? Ste že prej poznali slovenski ženski nogomet?
Že ko sem igrala za Žytlobud-2, me je Murin trener vratarjev kontaktiral in povabil v klub, a takrat sem imela veljavno pogodbo. Minilo je nekaj časa, nato pa se je začela vojna, zaradi katere sem se preselila v Španijo, saj je bilo ukrajinsko prvenstvo prekinjeno.
Po izteku pogodbe v španskem klubu sem si želela novega izziva in iskala ekipo, ki nastopa v Ligi prvakinj. Po temeljitem raziskovanju Mure in ogledu več njenih tekem sem ugotovila, da bi me zanimalo postati del te ekipe. Gre za klub z bogato zgodovino in številnimi kakovostnimi igralkami, zato sem se odločila, da se jim pridružim.
O slovenski ligi pred tem nisem vedela veliko, sem pa poznala slovensko reprezentanco in spremljala nekatere tekme. Na podlagi teh informacij sem se odločila za ta korak – in še danes sem zelo vesela svoje odločitve.
Kako bi opisali svojo vlogo v ekipi Mure?
Moja vloga v ekipi, tako kot vloga vsake igralke, je izpolnjevati trenerja ter prispevati k uspehu ekipe in kluba – tako na igrišču kot zunaj njega. Hkrati si prizadevam za osebni in igralski razvoj ter, kjerkoli je mogoče in smiselno, pomagam soigralkam.
Kako ste doživeli nedeljski derbi proti Olimpiji in kaj vam ta zmaga pomeni?
To je derbi – takšne tekme so vedno posebne, tako za igralke kot za navijače, saj prinašajo izjemno vzdušje. Zadovoljna sem z ekipnim rezultatom, saj smo osvojile tri točke in s tem uspešno opravile svojo nalogo v tej fazi. Sezona še ni končana, pred nami so nove preizkušnje, zato je odlično, da bo takih napetih tekem še več – v korist obeh ekip in celotnega ženskega nogometa.
Kako gledate na konkurenco v letošnji sezoni?
Videli smo, kako je Primorje najprej premagalo Olimpijo, nato pa izgubilo proti Cerkljam. To pomeni, da klubi rastejo in imajo željo, da se priključijo najboljšim. Ljubljana me je zelo navdušila, tam imajo odlične nogometašice, želim si, da bi se še naprej razvijale. Enako lahko rečem za Radomlje – mlada, perspektivna dekleta. Tudi Olimpija vzgaja dobre nogometašice, v vsaki ekipi pa so posameznice, ki obetajo.
Mislim, da je konkurenca vse večja, in to pomeni, da bomo morali tudi mi rasti in se še izboljšati. Vsekakor pa je letošnja sezona zelo zanimiva.
Sezona se je začela zelo zanimivo, saj smo skoraj takoj stopile v kvalifikacije za Ligo prvakinj – in to je bila nepozabna izkušnja. Premagale smo Glentoran in Apollon, čeprav nismo veljale za favoritke. S tem smo pridobile ogromno dragocenih izkušenj in ustvarile spomine, ki jih bomo nosile s seboj še dolgo po tem, ko bodo naše kopačke že visele na žeblju. (smeh)
Sezona še ni končana, zato smo povsem osredotočene na naslednje tekme in izpolnjevanje trenerjevih zahtev. Iz tekme v tekmo skušamo nadgrajevati svojo igro ter izboljševati tako taktične kot tehnične vidike. Na tem bomo delale vse do konca sezone.
Omenili ste kvalifikacije za Ligo prvakinj. Po uspehu na Cipru ste v dodatnih kvalifikacijah morale priznati premoč avstrijskemu St. Pöltnu. Kakšne lekcije ste pridobile iz dvoboja z močnejšim nasprotnikom?
Da, odigrale smo dve odlični tekmi proti St. Pöltnu proti kakovostni ekipi. Prvo tekmo smo odigrale dobro, imeli smo nekaj lepih priložnosti za gol, medtem ko je bila druga tekma za nas težja. A zaključek je enostaven: zdaj vemo, kakšno raven moramo doseči in h kateri lahko stremimo. Te tekme so razkrile naše prednosti in slabosti, na katerih bomo morale še naprej delati.
Ob igrišču se pogosto opazi vašo odlično uigranost s Špelo Kolbl. Kako bi opisali vajino sodelovanje na terenu? Se vajino razumevanje razvija spontano ali sta posebej delali na usklajenosti?
Zdaj prvič razmišljam o tem (smeh). Mogoče zato, ker je Špelica (tako jo kličem) prva oseba v Sloveniji, ki je začela razumeti mojo slovenščino, saj sem prvi mesec zelo slabo govorila slovensko. Na začetku sva se skupaj vozili na treninge in moram reči, da ji je res treba dati medaljo, ker je bila potrpežljiva in mi pomagala pri učenju slovenščine. Ne vem točno, v katerem jeziku sva govorili prvi mesec – nekaj med slovenščino in ukrajinščino, bil je precej čuden jezik, a sva se odlično razumele.
Verjetno se je vse to nekako preneslo tudi na igrišče in ustvarilo odlično razumevanje med nama. (smeh) No, po pravici povedano, se je to razvilo kar spontano in precej hitro.
Pogodba s klubom vam poteče ob koncu sezone. Se že odločate o prihodnosti? Bi ostali v Sloveniji ali iščete nove izzive?
O tem še ne razmišljam, saj imam še vedno pogodbo z Muro in sem osredotočena na trenutne naloge. Vem pa, da bom kmalu morala začeti razmišljati o prihodnosti. Ne izključujem možnosti, da ostanem v Muri, a trenutno se osredotočam na sezono in bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
K Muri je letos prišla tudi vaša rojakinja Darya Kravets. Koliko vam pomeni, da imate ob sebi nekoga, s katerim lahko govorite v domačem jeziku?
Ko sem prišla v Mursko Soboto, sem takoj našla Ukrajince, tako da sem imela že na začetku veliko sreče, da sem imela nekoga, s katerim sem se lahko pogovarjala v materinem jeziku. Potem je poleti prišla tudi Daša, s katero sva skupaj dolgo časa igrali v reprezentanci, tako da je vedno lepo srečati nekoga, ki prihaja iz iste države. Poleg tega smo spoznali tudi Ukrajince, ki živijo v Kamniku, tam jih je precej, in zdaj imamo svojo manjšo ukrajinsko skupnost v Sloveniji. Vedno je lepo imeti kakšnega rojaka v bližini.
Kako ocenjujete raven slovenskega ženskega nogometa? Ste pričakovali takšno kakovost?
Pred prihodom v Slovenijo nisem imela veliko informacij o slovenski ligi in nogometu nasploh. Ko sem prišla v Mursko Soboto, pa sem hitro opazila, da ljudje resnično ljubijo nogomet, še posebej ženski nogomet, kar me je zelo prijetno presenetilo. Tukaj v Murski Soboti so vsi pogoji za nogomet, potrebujete le željo po treningu.
Kar zadeva razvoj slovenskega športa, sem zelo prijetno presenečena. Za tako majhno državo se mi zdi napredek v nogometu in športu nasploh zelo vreden. V Sloveniji imate veliko deklet, ki igrajo na vrhunskih evropskih prvenstvih, kar dokazuje, kako se mlade nogometašice razvijajo, in vidim veliko talenta. To, da je slovenska reprezentanca premagala Irsko, je odličen pokazatelj, da ženski nogomet v Sloveniji raste in se razvija.
Kako bi primerjali slovensko ligo z ukrajinsko in špansko drugo ligo? Kje vidite največje razlike?
Mislim, da sta Ukrajina in Slovenija nekoliko šibkejši po intenzivnosti, številu ekip, številu igralcev in številu lig. V Španiji pa sta stopnja nogometa in stopnja ljubezni do nogometa najvišji. Tam praktično vsi igrajo nogomet in mnogi živijo od tega. Ne poznam niti ene družine v Španiji, ki se ne bi na nek način ukvarjala z nogometom – nogomet je tam povsod. Verjetno zato so svetovni prvaki in redno osvajajo različne trofeje.
Če primerjam, menim, da ekipi Mura in Žytlobud-2 nista v ničemer slabši od španskih klubov, za katere sem igrala. Na žalost pa se razvoj ženskega nogometa v Ukrajini premika precej počasi. Po mojem mnenju bi bilo treba spremeniti marsikaj – od nogometne mentalitete do dostopnosti kakovostnih treningov za otroke, kot jih ponujajo v Španiji. Tam sem tudi pridobila trenersko licenco C in bila navdušena nad njihovim pristopom k delu z mladimi. Veliko dragocenih izkušenj sem si zapomnila in jih vzela s seboj.
Kateri so po vašem mnenju največji izzivi za slovenski ženski nogomet v prihodnosti?
Mislim, da se ne le Slovenija, temveč tudi številne druge države, vključno z Ukrajino, soočajo z izzivi, kako pritegniti dekleta oziroma otroke nasploh v nogomet. Resnično upam, da bo nogomet v svoji naravni obliki prehitel razvoj tehnologije. Glavna naloga je privabiti in navdušiti otroke za ta šport že od malih nog. Namesto da bi otroci preživljali čas na telefonih ali igrali video igre, bi bilo odlično, če bi se odločili za igranje nogometa s prijatelji.
To je ključni izziv za prihodnost, saj bo uspeh ženskega nogometa v veliki meri odvisen od tega, koliko novih talentov bomo uspeli pritegniti že v mladosti.
Kot članica ukrajinske ženske nogometne reprezentance v Ligi B Lige narodov (skupina 4), kjer ste po zmagah nad Albanijo in Hrvaško (2:1) trenutno v dobrem položaju - kako ocenjujete vašo skupino in kakšna so vaša pričakovanja pred aprilske tekme s favorizirano Češko?
Gre za kvalitetno reprezentanco, znajo igrati nogomet. Imajo izkušene nogometašice, ki igrajo v priznanih klubih. Ne bodo lahke tekme, a tega se zavedamo, zato se bomo dobro pripravile in podrobna analiza bo prikazala, kje so njihove slabosti, ki jih lahko izkoristimo za pozitiven rezultat.
Kaj pa menite o možnostih slovenske reprezentance, ki ima prav tako dve zmagi v Ligi B, skupina 2?
Spremljam tudi slovensko reprezentanco in všeč mi je: imate odlične igralke, dober moderen slog podajanja in kvalitetne igralke. Slovenija ima kar težko skupino. Grčija in Turčija sta po mojem mnenju dve podobni ekipi, ki sta v zadnjih dveh letih zelo napredovali, in ko smo igrali z njima, sta bili tekmi zelo zahtevni. Tudi Irska je dobra ekipa. Začele so zelo dobro in verjamem, da bodo kos nalogi.
Kdo je Yana izven nogometnih igrišč? Imate kakšen hobi?
Ko je sezona v polnem teku, sem predvsem nogometašica, ki v prostem času trenira. Rada berem knjige, poezijo, se učim španščino, gledam serije v španščini. Občasno se tudi odpravim na kakšno kavo ali kolesarim po Murski Soboti in njeni okolici. Rada imam tudi ribolov, ampak nimam še ribiške palice.
Ko sem na dopustu in imam več prostega časa, se bolj posvetim družini, različnim aktivnostim in učenju novih veščin. Običajno grem tudi v Španijo, kjer delam kot trenerka v otroških nogometnih kampih. Seveda grem tudi domov v Ukrajino na obisk k mami in bratu.
Kako se počutite v Prekmurju in kaj vas je tam najbolj navdušilo? Ste osvojili kakšno prekmursko besedo in katera vam je najljubša? Katera slovenska jed, morda tudi prekmurska gibanica, vam je najbolj všeč?
No, nekaj besed sem se že naučila. Vsekakor bolje razumem primorsko narečje kot na primer gorenjsko. Rada imam veliko besed, "lastovka" je zelo lepa beseda, punce pravijo, da jo izgovarjam smešno (smeh). Kar se tiče hrane, sem bila po prihodu iz Španije v Sloveniji v gastronomskih nebesih, saj v Španiji ljudje ne jedo skute in ajde, kar sem tukaj odkrila. Tudi gibanico sem že jedla in mi je bila zelo všeč!
Če ne bi bili nogometašica, kaj mislite, da bi počeli v življenju?
Po drugi izobrazbi sem ekonomist, tako da mislim, da bi se ukvarjala s poslom in podjetništvom.
Yana, hvala za prijeten pogovor. Želim vam vse najboljše tako na nogometnih zelenicah kot tudi izven njih. Bi želeli za zaključek še kaj dodati?
Tudi vam hvala. Delate odlične stvari za ženski nogomet, nadaljujte v istem duhu. Srečno tudi vam. Hvala!
