Nika Babnik je 26-letna vezistka, ki je skozi svojo nogometno pot preizkusila različne evropske lige. Svoje prve nogometne korake je naredila pri Interblocku, nato pri Krimu, kjer je preživela uspešnih osem let, nato pa svojo kariero nadaljevala v Italiji pri klubih Tavagnacco in San Marino. V Italiji je spoznala nov nogometni slog, ki ji je pomagal pri razvoju tako na igrišču kot izven njega.
Po izkušnji v tujini se je odločila za prestop na portugalsko nogometno sceno in se pridružila prvoligašu Albergaria. Trenutno je članica portugalskega drugoligaša Vitórie iz Guimarãesa. V tem pogovoru se osredotoča na to, kako so ji izkušnje v tujini oblikovale kariero. Preberite njene misli o nogometu, življenju v tujini in osebnih ambicijah.
Prvič sem se z nogometom srečala že v vrtcu. Imela sem bolj fantovski stil, zato sem se družila s fanti in tako nisem imela veliko izbire, kot da igram nogomet z njimi. Od takrat naprej je ljubezen do nogometa le rasla. Pri desetih letih sem se pridružila svojemu prvemu klubu – NK Interblock. Starši so me vedno podpirali, kar je samo še povečalo mojo strast.
Krim je bil vaš prvi ženski klub. Kateri so vaši najlepši spomini na tisto obdobje in kaj ste se takrat naučili o nogometu ter ekipnem duhu?
Krim je velik del moje nogometne kariere. Mislim, da sem tam preživela osem let, velik del tega časa tudi kot kapetanka. Tam sem si ustvarila prijateljstva, ki bodo trajala še dolgo. Skupaj smo preživele najstniška leta, za kar sem zelo hvaležna, saj sem vsak dan imela ob sebi tako ekipo in dekleta, s katerimi smo skupaj rasle – tako na igrišču kot zunaj njega. Klub je bil zagotovo pomemben del mojega odraščanja in oblikovanja tega, kakšna oseba sem danes.
Kako ste v letu 2019 doživeli življenje in igranje v Italiji, ko ste nastopali za Tavagnacco in San Marino? Katere lekcije ste ob tem pridobili na igrišču in zunaj njega?
Takrat sem prvič izkusila, kako izgleda bolj profesionalno življenje nogometašice. Veliko je bilo izzivov, kot si lahko predstavljate – prvič zapustiti dom in oditi v drugo državo ni lahko. Vendar je bila izkušnja vseeno dobra, saj sem vedela, da si želim tako nadaljevati. Po osmih letih igranja v istem klubu sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na italijanski slog igre. Najbolj se spomnim, da se je vse odvijalo hitreje – tudi če nekatere igralke niso bile tako spretne z žogo, so bile izjemno hitre, močne in z odlično tekaško vzdržljivostjo. Spopadati se s tem ter se hkrati boriti za mesto v začetni enajsterici ni bilo enostavno.
Po igranju v Italiji ste prestopili k portugalskemu prvoligašu Clube de Albergaria. Kaj vas je pritegnilo k temu klubu, kako ste doživeli prehod med državama in kako bi primerjali nogometni slog v italijanski in portugalski ligi?
Clube de Albergaria sem videla kot dobro priložnost, saj je bila portugalska liga takrat v procesu razvoja. Imela sem pomembno vlogo v ekipi, kar mi je zagotovilo mesto v začetni postavi. Z igranjem sem pridobila samozavest in se vsestransko razvijala. Prehod iz Italije na Portugalsko ni bil preveč zahteven, saj sem se do takrat že naučila, kako se spopasti z izzivi. Človek se mora znati prilagoditi. Tudi klub je bil zelo odprt in me je lepo sprejel. Način življenja na Portugalskem pa je bil v primerjavi z Italijo precej podoben.
Lani ste postali članica drugoligaša Vitória S.C., kluba iz Guimarãesa. Kaj vas je prepričalo, da se pridružite tej ekipi?
Ena od stvari, ki me je pritegnila k temu klubu, je njihova pripravljenost investirati v ženski del, kar klubu omogoča svetlo prihodnost. Če bodo dobro investirali, lahko Vitória napiše izjemno zgodbo. Sam klub ima bogato zgodovino, zato me je pritegnila tudi možnost biti del te zgodbe in pomagati ekipi pri doseganju naših ciljev.
Kakšna je razlika med prvo in drugo portugalsko ligo?
Razlika med ligama se občuti predvsem v intenzivnosti igre. V prvi ligi je igra hitrejša, medtem ko so v drugi ligi punce prav tako tehnično podkovane, vendar primanjkuje več dinamike.
Kakšni so cilji kluba v letošnji sezoni? Ali je napredovanje v prvo ligo realno dosegljivo?
Naš cilj je napredovati v prvo ligo, tega se zavedamo že od prvega dne. Sezona je še dolga in zdaj se začne druga faza, zato bodo vsaka tekma pomembna.
Kako bi opisali svojega trenutnega trenerja Iva Roquea? Kakšen je njegov način dela in vpliv na ekipo?
Ivo Roque je pri tem klubu že tretjo sezono, tako da dobro pozna punce. Tudi jaz imam zdaj že dober odnos z njim, kar menim, da je pomembno za skupno rast do našega cilja.
Kako ocenjujete svoj prispevek k ekipi? Na katerih področjih igre ste najbolj napredovali v zadnjem času?
K ekipi prinašam svoje izkušnje, ki sem jih nabirala skozi svojo kariero.
Kakšni so vaši osebni cilji za to sezono?
Napredovanje v prvo ligo je definitivno cilj in ob tem tudi rast skupaj z ekipo. Imamo še veliko prostora za napredek. Klub izvaja testiranja, tako da lahko individualno ocenim, kje sem napredovala in kje me še čaka delo. Ker imam pomembno vlogo v ekipi in ker imamo visok cilj, je tudi nekaj pritiska na nas. Zato se učim, kako sprejeti in se soočiti s pritiskom, kar je seveda del športa in popestri samo izkušnjo.
Je povratek v slovensko reprezentanco nekaj, o čemer še razmišljate?
Seveda, to je nekaj, kar si mora vsak nogometaš želeti.
Kako preživljate svoj prosti čas – imate kakšne hobije ali aktivnosti, ki vam pomagajo sprostiti misli od nogometa?
Morda si privoščim krajši izlet v drugo mesto ali kaj podobnega. Dobro se razumem s soigralkami, tako da se sproti zmenimo za kakšno aktivnost. Vendar dnevi hitro minejo, ko se sezona začne.
Kako izgleda vaše življenje v Guimarãesu?
Mesto Guimarães sem že vzljubila. Mislim, da so ga pred kratkim razglasili za eno izmed Top Green Cities. Radi se tudi pohvalijo, da se je v tem mestu “rodila” Portugalska. Mesto ima bogato zgodovino, kar občutiš, ko se sprehajaš po njem. Seveda pa, kar naredi Guimarães, so domačini, ki resnično živijo za to mesto in ta klub.
Kaj vam je na Portugalskem najbolj všeč? Je to hrana, kultura ali kaj drugega, kar vas je navdušilo?
Bi rekla, da mi je najbolj všeč način življenja. Zdaj mi je ljubši predvsem sever Portugalske, kjer so ljudje bolj iskreni in direktni. Tudi hrana mi je všeč, še posebej morska hrana, ki jo res dobro pripravljajo. Kulturo sem tudi že vzljubila, po nekem času ti zares pride pod kožo. Kadar me soigralke povabijo domov k svojim staršem ali starim staršem, takrat zares spoznaš pravo domačo kulturo.
Če bi imeli priložnost svetovati mladim nogometašicam, ki sanjajo o profesionalni karieri, kaj bi jim rekli?
Igrati nogomet profesionalno je lahko lepa izkušnja, ki te nauči vsega, kar potrebuješ v življenju.
Nika, hvala za prijeten pogovor. Želim vam veliko uspeha na nogometnih igriščih in v osebnem življenju, vesele praznike ter zdravo, srečno in uspešno novo leto. Bi morda želeli za konec še kaj dodati?
Hvala za povabilo in pogovor, tudi vam želim vse dobro.
