Kako ste začeli z nogometom?
Nogometno pot sem začela pri fantih, kjer sem lahko igrala do dopolnjenega dvanajstega leta. Že kot otrok sem večino prostega časa preživela z žogo – na ulici, za šolo in na igrišču, vedno v družbi fantov. Nogomet je bil del mojega vsakdana. Spomnim se anekdote, ki mi jo je povedala učiteljica telovadbe iz osnovne šole: med odmori sem bila vedno jaz tista, ki je prva prišla po nogometno žogo v telovadnico, nato pa me je skozi okno opazovala, kako tečem z žogo v roki proti šolskemu igrišču, za mano pa cela skupina fantov.
Kasneje so v osnovno šolo prišle predstavnice kluba ŽNK Senožeti in povabile učenke na trening. Takrat sem bila že v srednji šoli, vendar se je moja mlajša sestra odločila, da se treninga udeleži. Brez pomisleka sem se odločila, da grem z njo. Čeprav sprva nad idejo ni bila najbolj navdušena, me to ni ustavilo – bila sem odločena, da izkoristim priložnost. Na treningih ŽNK Senožeti so pri meni in sestri hitro prepoznali talent in potencial. Tako sva obe začeli igrati za ženski nogometni klub – jaz za člansko ekipo, sestra pa za mlajše selekcije. Nogomet je takrat postal več kot le igra – postal je del mojega življenja.
Ste imeli v mladosti kakšnega vzornika ali vzornico – v nogometu ali širše v športu?
Posebnega vzornika ali vzornice v mladosti nisem imela, me je pa vedno navduševal udarec z zunanjim delom stopala, po katerem je bil znan Roberto Carlos. Ta element mi je bil izjemno všeč in sem ga tudi sama zelo dobro razvila na treningih. Postal je nekakšen moj zaščitni znak in odličen »nadomestek« leve noge – če ga seveda znaš pravilno uporabljati. Čeprav dobro vem, da v nogometu ni prav, da se na treningih ne uporablja obeh nog, sem bila jaz ena tistih, ki se je udarcu z levo nogo raje izognila. Namesto tega sem uporabila desno zunanjo ali pa – brez slabe vesti – raje naredila kakšno kazensko skleco, kot da bi udarila z levo nogo.
Vaša pot vas je vodila skozi več klubov. Bi katero obdobje ali klub posebej izpostavili?
Vsaka etapa moje poti mi je dala nekaj pomembnega. V vsakem klubu sem se nekaj naučila in kot igralka ter oseba napredovala. Posebej bi izpostavila svoj prvi klub ŽNK Senožeti, kjer so me nogometno oblikovali, spodbujali in mi dali trdne temelje. Pomembno vlogo pri mojem razvoju sta imela trenerja Matjaž Kranjec in Petra Lah, ki sta me s svojim znanjem, pristopom in podporo močno zaznamovala. Pomembno obdobje je bilo tudi v klubu ŽNK Krim, kjer mi je trener David Fekonja zaupal in me sprejel v mlado moštvo skupaj z Urško Žganec. David je imel drugačne pristope na treningih, ki so nam igralkam kasneje zelo pomagali na igrišču.
Za seboj imate več kot 300 nastopov v SŽNL. Ste si kdaj predstavljali, da bo vaša kariera trajala tako dolgo?
Nikoli nisem razmišljala o številkah – ne o tem, koliko golov sem dosegla, ali koliko nastopov zbrala. Moja želja je bila vedno preprosta: igrati nogomet, tekmovati in se boriti za barve kluba, ne glede na to, kje sem igrala. Prav ta strast do igre in tekmovalnost sta me vodili skozi vsa ta leta.
Vrsto let ste lahko neposredno spremljali razvoj ženskega nogometa in slovenske lige. Kako danes gledate na ta napredek?
Ženski nogomet se je v vseh teh letih zagotovo dvignil. Treningi so danes bolj strukturirani, prisotni so novi pristopi, analize tekem in več strokovnega znanja, kar se pozna tudi na igrišču. Pri slovenski ligi pa se žal ni spremenilo toliko, kot bi si želeli. Še vedno gre za amatersko ligo, v kateri dekleta igramo predvsem iz ljubezni do nogometa. Velikokrat si jemljemo dopuste, da lahko odigramo tekme med tednom ali ob sobotah.
Če bi bil celosten napredek ženskega nogometa v Sloveniji res tako velik, kot se pogosto poudarja, bi morali po pravilih imeti že dve ligi. Razen dejstva, da so danes nekatere tekme prenašane po televiziji, se sistemsko ni veliko spremenilo. Klubi se še vedno borimo za obstanek, za sponzorje in za podmladek. Kljub temu pa ravno ta vztrajnost in predanost kažeta, koliko nam nogomet pomeni.
V karieri ste se soočili tudi s poškodbami, tudi hujšo v mlajših letih. Kako ste se s tem spoprijeli in kaj vam je ta izkušnja dala?
Poškodba ni nikoli prijetna, še posebej za mlado nogometašico, ki si želi igrati. Nikoli ne bom pozabila zdravnikovih besed, kako sarkastično in z nasmehom mi je rekel: »Aja, punca si? Nogomet? Ti nikoli več ne boš igrala.« Takšna izjava te prizadene, a prav po njej se je moja kariera šele začela razvijati. Po poškodbi sem nekaj let igrala v Sloveniji, nato pa odšla v tujino, nastopala za reprezentanco in osvojila dva naslova državnih prvakinj ter dva pokalna naslova.
Ta izkušnja me je naučila vztrajnosti in vere vase. Nobeno dekle si ne zasluži, da bi mu kdo vzel sanje. Srečna sem, da sem imela ob sebi družino in trenerko Petro Lah, ki sta mi takrat dajali podporo. Poškodba bi me lahko oddaljila od igrišč, a s pravo podporo je vse lažje.
Podali ste se tudi v tujino. Kako ste doživeli to izkušnjo?
V tujino sem se podala dokaj pozno. S soigralko Kajo Jerina, ki je uredila vse formalnosti, sva bili sprejeti v SC Feldkirchen. Takrat mi je bilo vseeno, kje igram – glavna želja je bila preizkusiti se v tujini. Klub je igral v 3. avstrijski ligi, z njim smo napredovali v 2. ligo, nato pa so me opazili in povabili v klub prve lige. Čeprav sem izbrala klub blizu doma, sem prevozila tudi po 1000 km na teden, saj sta me doma čakala hči in partner. To sem sprejela kot del usklajevanja družinskega in nogometnega življenja. Največ zaslug za mojo izkušnjo v tujini ima partner, družina in partnerjeva družina, ki so mi pomagali pri varstvu in podpori.
V klubih se od tujih igralk veliko pričakuje – ni dovolj igrati na 100 %, vedno moraš dati 200 %. Od tebe se pričakuje brezhiben trening, tekma brez napak in maksimalna energija; če ekipa izgubi, smo bile pogosto krive me, »jugosi«. Prva postava ni nikoli zagotovljena; vsak trening in vsaka tekma sta dokazovanje. Kljub temu so me v vseh klubih sprejeli, kot da se poznamo že leta. Na tekmah je bilo veliko več navijačev kot v Sloveniji. Tujina mi je dala ogromno novih izkušenj, tako na igrišču kot izven njega.
Bili ste članica slovenske reprezentance. Kaj vam pomeni igranje za državo in kateri trenutek vam je ostal najbolj v spominu?
Igranje za reprezentanco mi je vedno veliko pomenilo. S ponosom sem igrala za državo, spoznala veliko novih soigralk ter odkrivala kraje, ki jih verjetno ne bi videla, če ne bi igrala za reprezentanco – pogosto le od hotela do stadiona.
Si bom drznila izpostaviti dva trenutka, ki sta mi ostala najbolj v spominu. Prvi trenutek je bil, ko smo bila prvič vabljena v člansko reprezentanco, ki je odhajala na kvalifikacije v Turčijo. Takrat sem imela šele 17 let, zato so morali dovoljenje o udeležbi dati še starši. Na vseh kvalifikacijskih tekmah sem tudi zaigrala.
Drugi trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabila, pa je bila zmaga nad Islandijo v Dravogradu. Našo ekipo je takrat vodila selektorica Tanja Lekić. Islandke so prišle s svojo televizijsko ekipo in se vedele precej vzvišeno, saj so veljale za favoritinje. A Tanja nas je odlično mentalno pripravila, vse se je poklopilo in zmagale smo z 2:1. Islandke so sicer povedle v 5. minuti, a nato je Manja Benak z evrogolom s sredine igrišča izenačila rezultat, Anja Milenkovič pa je odločila tekmo z zadetkom z 11 m. Veselje po tekmi je bilo nepozabno – medtem ko so Islandke po tekmi tekle kazenske teke, smo me skakale od sreče. Takšni trenutki te napolnijo s ponosom in pokažejo, kako močna je ekipa, ko se vse poklopi.
V Ljubljani ste se prelevili v vratarko. Kako ste doživeli to spremembo?
Za mene sprememba v vratarko ni bila nič nenavadnega. Na tem položaju sem zaigrala že takoj po poškodbi, da sem čim prej pomagala ekipi, in ker sem se dobro znašla, sem nekaj tekem odbranila tudi za reprezentanco. A vedno mi je več pomenilo igrati v polju in braniti barve kluba ali reprezentance. V Ljubljani sem stopila med vratnice, ker smo se z vodstvom in soigralkami dogovorili, da bi lahko stopila na ta položaj in tako dodatno pomagala klubu. Trening in izkušnje so se obrestovale – osvojile smo svoj prvi pokalni naslov in dosegle drugo mesto v ligi.
Na katerem igralnem mestu pa ste se sicer skozi kariero počutili najbolj »doma«?
Svojo kariero sem začela kot napadalka. Čeprav sem si želela ostati napadalka, so me trenerji zaradi mojih sposobnosti pogosto postavljali v vezno ali obrambno linijo. Na teh položajih sem lahko izkoristila svojo vzdržljivost, dober pregled nad igro, predvidevanje potez in igro z glavo.
