Simona, zdaj pa že nekaj sezon igrate za ekipo Cerklje. Kako bi opisali svojo nogometno pot od začetkov do danes? Kateri ključni trenutki ali izkušnje so najbolj zaznamovali vašo kariero?
Če pomislim na prve stike z nogometno žogo, se mi zdi, kot da je bilo to včeraj, a v resnici je minilo že skoraj 18 let. Svojo nogometno pot sem začela v Nogometnem klubu Brežice, kjer sem igrala med fanti. Za nogomet sem se odločila, ker imam rada šport, glavni razlog pa je bil praktične narave – nogomet sva lahko hkrati trenirala z bratom. V času odraščanja me je pot vodila v žensko ekipo Brežic, nato pa, v ekipi Krke in Rudar Škale.
Seveda mi bodo časi v Krki za vedno ostali v spominu, saj mi je ta klub dal družbo, veselje in sprostitev. Takrat nisem razmišljala o tem, kaj bo čez deset let, temveč sem preprosto uživala v igri in se sproščala. Po razpadu Krke sem se znašla pred pomembno odločitvijo: ali opustiti nogomet ali nadaljevati v drugem klubu. Po polletnem preizkusu v atletiki sem ugotovila, da me nogomet osrečuje, in se odločila za vrnitev na nogometna igrišča. Pridružila sem se Rudarju Škale in nato Cerkelj, ki so še danes moj "nogometni dom".
Ponosna sem na vse svoje odločitve, saj je vsak klub v meni pustil svoj pečat in mi pomagal zrasti v osebo, kakršna sem danes. Težko bi izpostavila en sam ključni trenutek, saj mi je vsak dan na igrišču prinesel nov izziv in novo lekcijo. Če pa bi morala nekaj izpostaviti, bi to bil moj prvi vpoklic v reprezentanco WU19 in sodelovanje na kvalifikacijskem turnirju na Madžarskem.
Kdo je vaš vzornik? Kako vas navdihuje pri vašem delu in treningih?
Moram priznati, da trenutno zelo malo spremljam dogajanje v domačem in mednarodnem nogometu, saj imam zelo malo prostega časa. Kljub temu pa občudujem vse športnike, ne glede na disciplino – od nogometašev in nogometašic do atletov, smučarjev in drugih. Vsi so mi navdih, saj se zavedam, koliko truda, odrekanja, volje in energije je potrebno vložiti v profesionalno pot, pa še to včasih ni dovolj.
Športne zgodbe, ki jih spremljam, mi dajejo motivacijo in me opominjajo, zakaj delam to, kar imam rada. Posebej me je navdušila ekipa Barcelone v sezonah 2014/15 in 2015/16 pod vodstvom Luisa Enriqueja – njihova igra je bila prava nogometna poezija.
Preden ste postali osrednja branilka, ste igrali kot napadalka. Kaj vas je spodbudilo k tej spremembi in kako bi primerjali občutke ter odgovornosti na obeh položajih?
Moja prva pozicija pri Krki je bila osrednja branilka, vendar sem zaradi svoje hitrosti kasneje igrala kot napadalka. V Cerkljah sem se zaradi izkušenj vrnila na svoje prvotno igralno mesto.
Cilj ekipe mora biti vedno enak – vsak igralec ima svojo odgovornost. Meni odgovarjata obe poziciji, saj lahko na obeh izkoristim svojo hitrost. Veselje je tako doseči gol kot preprečiti zadetek nasprotniku.
Kot igralka sem si vedno želela preizkusiti različne položaje, saj verjamem, da s tem bolje razumeš igro. To načelo prenesem tudi v svojo trenersko filozofijo. Seveda so sposobnosti posameznika tiste, ki določajo, kateri položaj mu najbolj ustreza, vendar je širši vpogled v igro ključen za osebno in ekipno rast.
Kakšni so vaši cilji za to sezono?
Moj osebni cilj je preprost: uživati v nogometu, se ne obremenjevati z zunanjim svetom in početi to, kar imam rada. Seveda mi kot igralki manjka nekaj tehničnih prvin, saj v otroštvu na to nismo dajali velikega poudarka.
Za ekipo si želim, da rastemo skupaj, verjamemo vase in se zavedamo svojih prednosti ter slabosti. Rezultati bodo prišli sami, če bomo garali in vztrajali.
Kako se je skozi sezone razvijalo vaše sodelovanje s trenerjem Primožem Štrajharjem?
Primoža zelo cenim kot trenerja, saj ima ogromno znanja, ki ga nesebično prenaša name kot igralko in trenerko. Je oseba, ki živi za nogomet in že vrsto let pomembno prispeva k razvoju ženskega nogometa na Gorenjskem.
Kot trener je zelo korekten in kritičen – pozna svoje prednosti in slabosti ter jih zna obrniti v prid ekipe. Njegov cilj je ekipo navajati na profesionalen odnos do športa, kar pa je v slovenskem ženskemu nogometu velik izziv, saj je večina klubov še vedno na amaterski ravni.
Vsak trener deluje po svoje, zato je ključno, da mu ekipa zaupa. Samo z zaupanjem lahko pridemo do skupnega uspeha.
Cerklje je nedavno pridobilo igrišče z umetno travo. Kakšen pomen ima ta pridobitev za igralke in kako po vašem mnenju vpliva na kakovost treningov ter pripravljenost ekipe?
V klubu smo zelo hvaležni gospodu županu in občini, da so nam omogočili tako odlične pogoje za delo. Hkrati ne smemo pozabiti, da že nekaj let v NC Velesovo uporabljamo pokrito igrišče z malo umetno travo, kar skupaj ustvarja izjemne pogoje za treninge.Umetna trava je za našo ekipo velik doprinos, saj omogoča tehnični in taktični napredek igralk. Vendar pa se pri uporabi umetnih igrišč pogosto pojavi tveganje za poškodbe, upamo pa, da jih bo čim manj.
Cerklje so trenutno na sedmem mestu. Kako ocenjujete letošnjo sezono v primerjavi s preteklimi, ko je bilo peto mesto vaš standard? Katere ključne razlike opažate v igri ali pristopu ekipe?
Po koncu pretekle sezone so nas zapustile štiri izkušene igralke, kar je povzročilo spremembo generacije. Kljub temu ekipa ne popušča. Na vsaki tekmi se trudimo in smo v igri blizu ostalih ekip, vendar nam manjka nekaj zrelosti, da bi dosegli raven, ki smo jo imeli v preteklih letih.
