V svetu slovenskega ženskega nogometa vse bolj izstopa ime, ki si zasluži posebno pozornost – Ana Gerjolj, mlada, a že izjemno izkušena nogometašica ŽNK Radomlje. Pri komaj 20 letih je Ana že presegla impresivno mejo 5000 odigranih minut v članskem nogometu, kar priča o njenem talentu, predanosti in izjemni zrelosti na igrišču.
Z Ano smo se pogovarjali o njenih nogometnih začetkih, izkušnjah v ZDA, kjer je združila študij in šport, ter o njenem pogledu na trenutno sezono z Radomljami. Skozi pogovor razkriva svojo strast do igre, ki se je začela že v osnovni šoli, svoj odnos do trenerjev, soigralk in izzivov, s katerimi se sooča na svoji športni poti.
Ana, kako ste doživeli trenutek, ko ste se prvič zaljubili v nogomet, in kaj vas je pri tem najbolj prevzelo?
To je bilo v začetku osnovne šole, ko sem začela obiskovati nogometni krožek. Ni besed, ki bi lahko opisale to izkušnjo – bilo mi je zares všeč in res sem uživala. Začela sem povsem po naključju; za to ni bil zaslužen določen dogodek ali oseba, ki bi me navdušila. Preprosto sem poskusila – in se zaljubila v ta šport.
Kdo je bil vaš največji vzornik v otroštvu?
Moj največji vzornik je bil od nekdaj Messi. Navduševala me je njegova igra, zelo rada sem spremljala njegove tekme. Pri njem je igranje nogometa delovalo kot nekaj povsem enostavnega. Spomnim se, da sem si ogledala tudi njegovo biografijo, saj mi je bila všeč tudi njegova življenjska zgodba. V sobi sem imela kar nekaj njegovih in Barceloninih plakatov.
Če bi se lahko vrnili na začetek svoje nogometne poti, kakšen nasvet bi dali mlajši sebi in kaj bi danes naredili drugače?
Mogoče bi lahko več časa posvetila širjenju svojega nogometnega znanja in bolj delala na svojih pomanjkljivostih. Če bi si dala še kakšen nasvet, bi verjetno rekla, naj še kakšno leto več treniram s fanti.
Kako ste doživljali prehod iz mladinskih selekcij v člansko ekipo, kaj vam je predstavljalo največji izziv?
Zelo se je poznala razlika med mladinskim in članskim nivojem, vendar sem se s postopnim vključevanjem navadila na to spremembo. Največja razlika je bila v hitrosti igre in fizični moči igralk. Najtežje mi je bilo igrati proti toliko starejšim in bolj izkušenim igralkam.
Kako bi opisali svoj slog igre in kako se je ta skozi leta razvijal v SŽNL?
Že od nekdaj mi je bolj ustrezala igra v obrambi, vendar se je moj slog skozi leta spreminjal glede na pozicije, ki sem jih igrala. Ključna pri tem je bila prilagodljivost. Najbolje se počutim na poziciji zadnje vezne, saj je ta bolj defenzivno usmerjena, hkrati pa mi omogoča svobodo v igri in veliko stika z žogo. Moja prednost je tudi v dobrem razumevanju igre.
Kako ste doživeli prve vtise pri delu z novim trenerjem Matejem Mavričem Rožičem in kaj vas je pri njegovem pristopu najbolj presenetilo?
Prišel je poleti, v pripravljalnem obdobju, in hitro sem se navadila na njegov način dela, saj mi zelo ustreza. Všeč mi je, da vključuje veliko igralnih oblik, kar treningom doda dinamiko in smisel. Zelo pozitivno se mi zdi tudi to, da nas spodbuja k gradnji igre in temu, da žogo iznesemo z igro, namesto da jo po nepotrebnem nabijamo naprej.
Kako bi primerjali njegov način vodenja ekipe z vašimi prejšnjimi trenerji in ali je njegov pristop bolj taktičen, psihološki ali motivacijski?
Ekipo vodi zelo vsestransko, tako motivacijsko, taktično kot psihološko. Že zaradi njegovega odnosa in načina dela ni pritiskov, temveč nas spodbuja, da smo kreativne in da se ne bojimo napak. Vsak trener ima svoj način dela, ki različnim igralcem ustreza na različne načine, zato je pomembno, da se prilagodiš in izkoristiš prednosti trenerja. Tudi delo z prejšnjimi trenerji mi je bilo koristno, vsak od njih je imel svoj specifičen pristop, ki mi je pomagal na svoj način.
Kako bi ocenili dosedanji potek sezone 2024/25 za Radomlje?
Mislim, da se že opazi precej velik napredek v igri, čeprav se to trenutno še ne odraža v rezultatih. Kljub temu sem prepričana, da smo na pravi poti in da bomo z izkušnjami ter odpravljanjem naših pomankljivosti v prihodnosti lahko napadali tudi višja mesta na lestvici. Napredovati moramo predvsem v ohranjanju nivoja igre skozi celotno tekmo, torej v konstantnosti, da ne popustimo v trenutkih, ki nas lahko veliko stanejo.
Kako ocenjujete svoje predstave v tej sezoni, se počutite v svojem najboljšem obdobju in kaj še želite izboljšati?
Če ločim prvi del sezone v ZDA od sedanjega dela sezone, bi rekla, da sem v času v ZDA precej napredovala, predvsem kar zadeva hitrost igre. Bila sem v zelo dobrem obdobju od oktobra, ko sem se navadila na način igre, pozicijo in novo okolje. Po vrnitvi pa so spet nastopile spremembe, na katere se še navajam, in zaenkrat nisem popolnoma zadovoljna. Vem pa, da bo ob nadaljnjem vlaganju truda in dela tudi to steklo. Predvsem želim pridobljeno znanje bolje prenesti v igro tukaj. Izboljšati bi želela predvsem to, da bodo odločitve, ki jih sprejmem na igrišču, v določenih trenutkih čim bolj pravilne in hitre, glede na situacijo.
Pri komaj 20 letih ste že presegli mejo 5000 odigranih minut v članskem nogometu v Sloveniji. Kako dojemate ta dosežek?
Z izkušnjami seveda pride tudi večja odgovornost. Kljub temu da imam šele 20 let, sem ena izmed starejših igralk v ekipi, zato je moja naloga, da pomagam mlajšim, jih spodbujam in usmerjam, da jim bo čim lažje. Z dosežki se ne obremenjujem, saj pridejo sami po sebi z trdim delom, odrekanjem in seveda z doslednostjo. Ti dosežki so le smernica, ki mi kaže, da sem na pravi poti.
Kateri so vaši cilji v Ligi za prvakinje in ali menite, da je tretje mesto dosegljivo za Radomlje?
Osredotočam se tako na individualni napredek, kot tudi na ekipni uspeh, saj je oboje zelo pomembno. Z individualnim napredkom lahko največ pripomorem tudi ekipi, zato menim, da se ta dva vidika medsebojno dopolnjujeta. Tretje mesto je povsem dosegljivo, vendar le s pravim pristopom in veliko željo. Ključno bo, da na tekmah ohranjamo zbranost, igramo predano in ekipno ter minimiziramo napake.
Kako ocenjujete konkurenčnost ekip v letošnji sezoni SŽNL v primerjavi s prejšnjimi leti?
Konkurenčnost se je nekoliko dvignila, vendar so še vedno precejšnje razlike med prvouvrščenimi in zadnjeuvrščenimi klubi. Vsako leto se k boju za vrh pridruži še kakšen klub, kar je seveda pozitivno za ligo in njeno konkurenčnost.
Že prej ste omenili ZDA. Kaj vas je spodbudilo k odločitvi za študij v ZDA? Je bil to nogomet, izobrazba ali oboje?
To je bila predvsem kombinacija obojega, saj sem želela združiti visok nivo nogometa s študijem. Kar se tiče športa, se dela že precej profesionalno, študij pa se prilagodi športu, ne obratno. Poleg tega je tudi jezik angleščina, kar olajša tako sporazumevanje kot študijsko delo.
Kaj vas je ob prihodu v ZDA najbolj presenetilo, tako na igrišču kot izven njega?
Nisem imela nekih velikih pričakovanj, ko sem prišla tja. Imela sem predvsem veliko željo, da to poskusim, in se nisem preveč ukvarjala s tem, kako bo – preprosto sem šla po nove izkušnje. Zato ni bilo ničesar, kar bi me posebej presenetilo. Glede nogometa sem navajena prilagajanja, tako da to ni bil problem. Kar pa se tiče ostalega, je bila kultura in okolje precejšen šok, saj sta bila zelo različna od tistega, kar sem poznala doma.
Kako bi primerjali raven igre med univerzitetnim nogometom v ZDA in slovensko ligo?
V ZDA je predvsem več ekip in več igralk, kar pomeni večjo konkurenco. V naši ekipi je bilo za vsako pozicijo približno tri igralke, kar povečuje željo po dokazovanju, saj si punce želijo dobiti čim več minut. Potrebno je, da si ves čas na visokem nivoju, saj te lahko hitro zamenjajo. To ohranja tamkajšnji nogomet na visoki ravni, saj imajo veliko ekip z kakovostnimi igralkami, zaradi česar je igra hitra in agresivna. V slovenski ligi pa je raven igre bolj konstantna, vendar se lahko spreminja od nizkega do visokega nivoja, odvisno od ekipe.
Kako se razlikuje pristop trenerjev in način treniranja v ZDA v primerjavi s Slovenijo? Je poudarek bolj na taktiki, fizični pripravi ali nečem drugem?
V nekaterih aspektih bi lahko rekli, da je pristop bolj oseben, saj je tam več trenerjev, ki se ti lahko bolj posvetijo. Na primer, omogočajo individualne treninge, kjer se osredotočiš na svoje pomanjkljivosti, in takoj prejmeš povratne informacije. Velik poudarek je na taktiki, predvsem zaradi ritma tekem, ki je vsakih nekaj dni, zato se v sezoni na treningih največ dela prav na taktiki. Fizična priprava pa se izvaja predvsem izven sezone, v sezoni pa jo ohranjaš skozi tekme in osnovno moč.
Ali razmišljate o profesionalni karieri v tujini po zaključku študija? Imate že kakšne konkretne cilje ali ponudbe?
Puščam si odprte možnosti, saj me vedno žene želja po napredku in novih izzivih. Verjamem, da razvoj in rast prinašata tudi spremembe v karieri. Trenutno se osredotočam predvsem na proces, prihodnost pa bo pokazala svojo pot.
Kateri klubi ali lige vas najbolj privlačijo za nadaljevanje kariere? Se vidite v Evropi, ZDA ali kje drugje?
Najbolj me privlači Evropa, saj menim, da je to središče nogometa z zelo visokim nivojem igre. Poleg tega mi je Evropa tudi domača in blizu, zato zaenkrat ne vidim razloga, da bi svojo kariero nadaljevala izven Evrope.
Kdo je Ana izven nogometnega sveta? Kaj vas zanima in kaj vas sprošča?
Izven nogometnega sveta se veliko še vedno vrti okoli športa, poleg tega pa rada preživljam čas v družbi domačih in prijateljev. Zanimam se tudi za psihologijo in rada berem knjige na to temo. Sprošča me preživljanje časa v naravi, čas z bližnjimi ali pa kakovosten čas, ki ga preživim sama ob poslušanju glasbe, branju, gledanju serij ali pa čemerkoli, kar mi pride na misel.
Kje najraje preživljate svoj prosti čas med sezono in izven nje? Imate najljubši kotiček, kjer se odklopite od nogometa?
Bolj kot kraj mi je pomembno, s kom preživljam prosti čas. Najraje to počnem doma ali pa v naravi. Veliko mi pomenijo tudi prosti dnevi, ko lahko grem na kakšen izlet, ali pa ob daljših premorih na potovanje, da popolnoma izklopim od nogometa.
Kako pomembna je za vas družina pri vaši športni poti?
Zelo sem hvaležna, da mi je družina omogočila to pot, saj so me vsakodnevno vozili na treninge in mi tudi finančno omogočili, da sem lahko trenirala. Poleg tega mi veliko pomeni, če me spremljajo na tekmah. S vsem tem so mi v veliko oporo.
Kakšen nasvet bi dali mladim dekletom, ki želijo slediti vašim stopinjam v nogometu?
Rekla bi jim, naj v igri predvsem uživajo in naj se vedno spomnijo, zakaj sploh igrajo. Ljubezen do nogometa naj bo njihova motivacija. Naj vztrajajo, izkoristijo svoj potencial in vsak trening ter tekmo jemljejo kot priložnost za napredek.
Ana, hvala za pogovor! Bi za konec še kaj dodali?
Hvala tudi vam za vprašanja! Pogovor mi je bil v veselje. Dodala bi še misel znanega nogometaša: "Uspeh ni naključje. Je trdo delo, vztrajnost, učenje, žrtvovanje in predvsem ljubezen do tega, kar počneš." – Pelé.