Ula Osolnik: Mlada napadalka o svoji nogometni poti

Za začetek – kdaj in zakaj ste se odločili za nogomet?

Za nogomet me je navdušil oče, ko sem se preselila pri devetih letih. Starša sta vedno podpirala športne aktivnosti, z nogometom pa sem se prvič srečala prav na krožku ŽNK Radomelj, ki je potekal na moji osnovni šoli.

Je bil nogomet ljubezen na prvi pogled ali ste poskusili še kaj drugega?

Že na prvem treningu sem se zelo navdušila nad igro in sem zaradi tega nadaljevala samo z nogometom. Sem se pa pred tem ukvarjala tudi z drugimi športi.

Imate nogometno vzornico ali vzornika? Zakaj prav ona/on?

Nogometnega vzornika nimam, vendar zadnje čase občudujem igro Pedra Gonzaleza, ki ga najbolj krasi njegov pregled nad igro in ustvarjanje priložnosti za zadetke soigralcev. Kljub mladosti je eden najbolj tehnično podkovanih igralcev in oseba, po kateri se lahko zgledujem.

Ker v otroštvu pri dekletih ni bilo vedno veliko možnosti – ste igrali s fanti? Kako ste doživljali to obdobje?

Svojo nogometno pot sem pričela pri fantih v Kamniku, kjer sem igrala do selekcije U12, nato pa se še za dve leti preselila k fantom v Radomlje. Vedno sem rada igrala s fanti, zaradi hitrejše igre in večje konkurence, sem se pa srečala s kar nekaj ovirami. Včasih sem se s strani soigralcev počutila podcenjeno in nevredna zaupanja, po drugi strani pa sem bila s strani trenerjev vedno deležna spodbude ter dobivala možnosti za igranje. Sicer pa na to obdobje vedno gledam kot pozitivno, ker sem se zaradi tega razvila v igralko, kakršna sem trenutno, in bom vedno hvaležna, da sem imela to možnost.

V pretekli sezoni ste odigrali svojo prvo tekmo v članski ligi. Kako ste jo doživeli?

Tekmo sem pričela nervozno, saj je debi v članski ekipi nek mejnik, ki sem si ga postavila. Po uvodnih minutah pa sem se sprostila in odigrala tekmo do konca. Za debi pa se lahko zahvalim trenerju in štabu, ki so mi dali to možnost.

Tudi v članski konkurenci ste že dosegli nekaj golov, med drugim zmagovalnega proti Ljubljani. Kako vam takšni trenutki ostajajo v spominu?

Trenutki, kot so prvi gol v članski ligi in odločilni zadetki, mi v spominu ostajajo kot motivacija in se jih zato rada spomnim.

Prejšnja sezona je bila uspešna za vašo kadetsko ekipo, saj ste osvojile ligo. Kako gledate na ta uspeh?

S puncami smo zelo ponosne, da smo prišle do naslova, ker smo si ta cilj postavile na začetku sezone. Skozi celotno sezono smo držale visok ritem tekem in po mojem mnenju zasluženo osvojile prvenstvo. 

Bili ste tudi najboljša strelka kadetske lige. Je to nekaj, na kar ste ciljali, ali je prišlo spontano?

Prišlo je spontano, saj smo se s soigralkami osredotočale samo na osvojitev prvenstva. Ker pa sem igrala na poziciji napadalke, sem lahko z zadetki najbolj pripomogla ekipi. Sicer pa na to gledam kot ekipni uspeh, saj brez tako odličnih soigralk tega zagotovo ne bi dosegla. 

Igrate s številko 10. Je za tem kakšna posebna zgodba ali je bila izbira naključna? Kdaj čutite pritisk, ker je to v nogometu posebna številka?

Prvič sem številko 10 oblekla na reprezentančni tekmi po tem, ko sem jo naključno prejela po spisu selektorice. Čez čas mi je vedno bolj prirasla h srcu, zato sem vesela, da so mi soigralke tudi v zadnji sezoni omogočile, da jo nosim na hrbtu. Seveda pa je hkrati na meni tudi dodaten pritisk, s katerim se rada soočam, ker mi pomaga napredovati.

Redno igrate za mlajše reprezentančne selekcije. Igranje za reprezentanco po navadi za športnike predstavlja posebno čast. Kaj pomeni vam?

Ob vsakem vpoklicu v reprezentanco sem vesela, da lahko igram z najboljšimi igralkami v Sloveniji in hkrati igram tekme proti vrstnicam iz tujine. Tudi meni je v čast igrati za Slovenijo in se veselim vsake reprezentančne akcije.