Nina, še preden ste se dodobra predstavili slovenski javnosti v dresu Pomurja (današnja Mura), ste že prestopili k Romi. Kako je prišlo do sodelovanja z Romo?
Vedno sem si želela igrati profesionalno v tujini. Po moji krstni sezoni v članski ekipi Pomurja sem imela edinstveno priložnost vstopiti v tuji nogometni svet. Želela sem si višjega nivoja, kvalitetnejših treningov in večjih izzivov. Vse skupaj se je najprej začelo z odločitvijo, kdo me bo zastopal oz. odločitvijo, kdo bo moj agent. Potem pa so ponudbe prišle na plano, in na koncu sem se odločila za Romo.
Kakšne so bile vaše prve izkušnje z življenjem in igranjem v Italiji?
Najprej je bil kar velik izziv zapustiti svojo državo pri teh letih. Prvi tedni so bili kar izzivalni glede življenjskega smisla. Potem pa, ko so se začeli treningi, je kar vse steklo. Nivo je bil višji, treningi kvalitetnejši, in res je bil dober začetek. Izpolnila so se vsa moja pričakovanja in želje.
Kako ste se prilagodili na novo okolje, jezik in kulturo v Italiji?
Kultura je zelo prijazna in odprta, zato nisem imela večjih problemov. Jezik je prav tako razumevajoč, hitro začneš razumeti kontekst. Malo večji izziv je bil potem dejanski govor v italijanščini, ampak tudi to je s časom prišlo.
Okolje je bilo zanimivo in drugačno, ampak mogoče malo preveč "razpuščeno", ali kako se naj izrazim, ni bilo nekih pravil, vse je trajalo malo dlje, da se je uredilo. Italija pač. Morala sem sprejeti italijanski način življenja, saj sem bila navajena večje striktnosti, ker sem po naravi perfekcionistka. Vendar se je na koncu izkazalo, da je bila ta malo večja svoboda kar super v tem prvem obdobju.
Kateri so bili največji izzivi, s katerimi ste se srečali kot mlada nogometašica?
Največji izziv bi dejala, da je bilo sprejetje, da nisi kar v prvi postavi "samoumevno", in da se moraš res ponovno dokazovati na vsakem treningu ter izkoristiti vsako minuto na tekmi, ki ti je dodeljena, da si izboriš svoje mesto. Kot tujka in mlada igralka sem velikokrat začutila, da moram narediti še nekaj več kot pa tiste izkušene domačinke, da sem dobila priložnost.
Ko prideš enkrat na tako visok nivo, res odločajo malenkosti med dobrimi in boljšimi. Morala sem dokazati, da imam nekaj več kot ostali. Velik izziv pa mi je bil tudi dejansko mentalni vidik, ko sem spoznala, da smo dejansko vsi na igrišču blizu, vsi imamo svoje kvalitete, in res malenkosti odločajo.
Postal je velik izziv v glavi, da sem vsak dan boljša, se vsak dan izkazujem, in ne popuščam. Spoznala sem, koliko stvari vpliva na dobro igro igralke in kaj vse moramo storiti, da pridemo do visokega nivoja igre, ne le v eni tekmi, ampak konstantno.
Koliko je pripomoglo to, da ste imeli tam še Zaro Kramžar, da ste se lahko vsaj pogovarjali v slovenščini?
V bistvu ne kaj dosti, saj sem po prvem letu že kar veliko razumela in počasi začela tudi govoriti v italijanskem jeziku. Morda bi mi bilo lažje, če bi skupaj stopili v ta svet v istem letu, vendar je bilo vseeno lepo kdaj kaj pokomentirati v maternem jeziku.
Kakšen je preskok med igranjem v Primaveri (mladinska ekipa) in člansko ekipo?
Glede na tehniko ni tako velik, saj so punce v Primaveri bile kar dobro tehnično podkovane. Vendar je preskok definitivno z vidika fizične pripravljenosti, hitrosti igre in taktike. Pomembnost izkušenj pride na plan, kar se nato v kar veliki meri izkaže na igrišču oziroma v kakovosti igre. Potem pa je tu še mentalni pritisk, ki je seveda večji.
Če se premaknemo v aktualno sezono, kakšni so bili vaši prvi vtisi ob prihodu v Napoli in kako ste se hitro prilagodili na novo okolje?
Prvi vtisi so bili kar pozitivni. Pričakovala sem malo nižji nivo, v katerem bom lahko parirala, ter večjo minutažo kot v Romi. Glavni cilj je bil pridobiti več minut v Serie A in zaigrati kakšno tekmo v prvi postavi. In seveda, največji cilj je bil izboljšati se na vseh področjih. Kasneje pa se je začel kazati malo manj profesionalen pristop kluba, kar mi definitivno ni bilo všeč, tako da sem bila s tega področja malo razočarana.
Kako bi ocenili svoj prispevek k ekipi Napolija v tej sezoni?
Iskreno povedano, ne bi ocenila svojega prispevka kot velikega, če gledamo s stališča dogajanja na igrišču. Nisem dobila veliko minutaže, in vmes sem bila tudi dva meseca poškodovana, kar je bilo kar izzivalno obdobje. Vendar sedaj proti koncu sezone dobivam več priložnosti, tako da se je moj prispevek nekoliko izboljšal. Vendar vedno vztrajam pri mnenju, da je vsak član ekipe pomemben, tako tisti, ki igrajo kot tisti, ki ne.
Treniramo vsi, in »najslabši« člen ekipe dejansko predstavlja moč ekipe. Vse igralke prispevamo svoj delček kvalitetnih treningov, ki so osnova za nastope ekipe na tekmah. To pomeni, da smo res vse pomembne, da stvari delujejo kot morajo, tudi na igrišču. Nekatere igralke z rezerve prispevajo izjemno pomemben del k ekipi in vplivajo na igro ter vzdušje na igrišču, kar je težko razložiti tistim, ki menijo, da je prispevek k ekipi merljiv le v golih, asistencah in minutaži posameznika.
Ko vstopiš v ta svet, spoznaš, da je res pomembno sodelovanje ekipe in moč vsakega člana, tako igralca kot strokovnjaka.
Kaj bi izpostavili kot največji dosežek ali nauk iz te sezone z Napolijem?
Potrpežljivost, osredotočanje nase, pozitivno mišljenje in odziv kljub negativni okolici, dogodkom in ljudem. Spoznanje, da vplivam le jaz na svoje počutje in posledično igro, ter da sem le jaz tista, ki odloča, kako bom trenirala, odigrala tekmo in kako se bom počutila. Konstantni porazi in negativni vplivi ljudi so mi prikazali, da moram biti jaz tista, ki odloča, ali bo to pozitivno ali negativno vplivalo na mene. To leto me je naučilo moči uma, osredotočanja nase, prepoznalo pa je tudi moje šibke točke, na katerih sem začela graditi.
