Lia, kdo vas je navdušil za nogomet in kako se spominjate svojih prvih nogometnih korakov?
Nogomet je bil v naši družini prisoten že od nekdaj, saj je moj starejši brat v mladih letih prav tako treniral nogomet. Velikokrat smo skupaj spremljali tekme po televiziji. Za igranje nogometa pa me je navdušil prav on, ko me je na dvorišču pred hišo učil raznih trikov z žogo. S prijatelji smo vsak dan po šoli igrali nogomet na vaškem igrišču, dokler nisem želela izvedeti še več in se odločila, da grem na prvi trening s fanti.
Kako so vaši domači sprejeli odločitev, da se posvetite nogometu?
Na začetku so bili precej zaskrbljeni, še posebej mama, saj so bili fantje večji in močnejši. Skrbelo jih je, da se bom poškodovala – takrat sploh nismo vedeli, da v Sloveniji obstajajo ženski nogometni klubi.
Ste imeli kot mlada igralka vzornico ali vzornika, po katerem ste se zgledovali – in se nanje opirate še danes?
Kot otrok mi je bil vedno všeč Lionel Messi, predvsem zaradi njegove igre. Brat ga je prav tako rad spremljal. Messi mi je bil in je še danes vzornik.
Če bi morali izpostaviti eno otroško nogometno sanjo – katera bi bila?
Kot majhna sem vedno želela igrati za Barcelono.
Kdaj ste začutili, da nogomet za vas pomeni več kot le hobi?
To sem začutila, ko sem začela trenirati tudi v prostem času, ko sem si planirala dneve okoli treningov in tekem ter se začela odpovedovati drugim stvarem zaradi nogometa.
Kateri trenerji so imeli največji vpliv na vašo dosedanjo pot?
Največji vpliv sta imela moj prvi trener pri fantih, Matjaž Časar, in trener Aleš Stekič, ki me je naučil vsega, kar mi še danes pomaga. Brez njegovega mentorstva ne bi bila niti blizu tega, kar sem danes.
Kateri trenutek iz mlajših kategorij vam je ostal najbolj v spominu?
Najbolj mi je v spominu ostal turnir v Umagu, kjer sem bila z ekipo fantov iz Kočevja – takrat še kot vratarka. Tam sem prejela pokal za najboljšo vratarko turnirja in prvič nastopila v vlogi kapetanke. To mi je dalo veliko samozavesti in dodatno motivacijo.
Kako pomembna je bila izkušnja igranja v različnih klubih za vaš razvoj?
Igranje v različnih klubih je bilo zelo pomembno, saj sem spoznala veliko novih ljudi, igralk in trenerjev ter različne načine igre. Vsak klub in vsak trener sta mi prinesla dragocene izkušnje, ki so oblikovale igralko in osebo, kakršna sem danes.
Kako ste doživljali prehod iz mladinskega v članski nogomet?
Zdi se mi, da je šlo zelo hitro. Že v selekciji U17 sem veliko trenirala s članicami, in takoj, ko sem dopolnila 16 let, sem dobivala prve minute v članskem moštvu. Vikendi so bili naporni, saj sem v soboto igrala za U17, v nedeljo pa za članice. Članski nogomet je bil hitrejši in bolj fizičen, a sem bila hvaležna za vsako minuto, saj sem se od starejših igralk veliko naučila.
Kaj ste se naučili iz obdobja pri Olimpiji, kar vam danes koristi pri Krimu?
Pri Olimpiji sem se predvsem naučila hitre igre. Trener Zlatko Gabor je poudarjal čim manj individualnih dotikov žoge in igro na prvo podajo. Takrat sem prvič spoznala članski nogomet in imela priložnost trenirati z zelo kakovostnimi igralkami, od katerih sem se naučila ogromno.
Kako bi ocenili svoj začetek letošnje sezone pri Krimu?
Prva tekma sezone nam ni uspela po načrtu, a kmalu smo ujele ritem. Sem zadovoljna z ekipno igro in svojimi nastopi, še posebej s svojimi goli na dveh zaporednih tekmah.
Kaj za vas osebno pomeni, da ste že v tako mladih letih pomemben člen članske ekipe?
To mi pomeni zelo veliko, saj je rezultat trdega dela in odrekanja. Vesela sem, da mi trener zaupa, in da se vse to lahko pokaže na igrišču.
Kje vidite največji napredek ekipe v primerjavi s prejšnjo sezono?
Letos smo pridobile več kakovostnih igralk, kar prinaša novo energijo in višjo kakovost igre. Poleg tega igramo v novem sistemu, v katerem postajamo vedno bolj suverene. To kaže, da nam trener zaupa in vidi naš napredek.
Kako se spopadate z morebitnim pritiskom in pričakovanji?
Pritisk in pričakovanja so del vsakega športa. Sama poskušam o tem ne razmišljati in se v tekmi osredotočiti le na svojo igro.
Kako bi opisali svojo vlogo vezistke v trenutnem sistemu Krima in svoj odnos s trenerjem Žigom Grgasovićem?
V trenutnem sistemu sem bolj osredotočena na napad in manj na obrambo, kot sem bila vajena prej. Zelo sem hvaležna trenerju Žigi, ki mi zaupa to vlogo, saj me to dodatno motivira. Naš odnos je zelo dober, kombinacija prijateljskega odnosa in spoštovanja. Trener mi pri razvoju veliko pomeni, saj se vedno pogovori z menoj, svetuje glede igre in osebnih zadev ter po tekmah analizira igro z nasveti, kar je ključno za moj napredek.
Kako bi opisali razliko med igranjem proti ekipam z vrha in ekipam z dna lestvice?
Razlika je velika. Proti ekipam z vrha je igra hitrejša, zahteva več teka in obrambe ter prilagajanja. Proti ekipam z dna lestvice pa je igra bolj fizično intenzivna.
