Laura Šenk: »V nogometu se lahko veliko naučimo drug od drugega«
Od nogometa se vedno lahko učimo in v njem napredujemo – to je spoznala Laura Šenk, naša tokratna gostja. Laura je nepopustljiva vezistka Olimpije, katere strast do nogometa se opazi tudi s tribun.
21-letnica je kariero začela pri ljubljanskem Krimu, kjer je bila tudi pomemben člen zmagovite selekcije U17, nato pa se je pridružila novoustanovljeni Ljubljani. Že kmalu je zaigrala za Radomlje, zdaj pa že tretjo sezono nastopa za Olimpijo. Bila je tudi članica vseh mlajših reprezentančnih selekcij.
Že prej je bila nepogrešljiv člen zeleno-bele zasedbe, letos pa je zaradi prenove ekipe prevzela še pomembnejšo vlogo. Laura s svojo vizijo in tehničnim znanjem vnaša idejo v igro Olimpije, kot ena izkušenejših nogometašic pri mladih zmajčicah pa je tudi mentorica mlajšim igralkam okoli sebe.
Z Olimpijino desetico smo se pogovorili tako o njenih nogometnih začetkih kot o občutkih v letošnji sezoni, najlepših nogometnih trenutkih, pa tudi malce o nogometnih navadah ter teh izven igrišča.
Kako ste se sploh odločili za nogomet? Kakšni so bili vaši nogometni začetki?
Z nogometom sem začela pri enajstih letih. Pred tem sem trenirala tenis, ampak sem čutila, da to ni nekaj, kar želim početi celo življenje, in da je čas za spremembo. Spomnim se, da je moj oče takrat iskal klube v Ljubljani, kjer imajo tudi dekliške selekcije, in tako sem začela pri Krimu.
Ste v otroštvu imeli kakšnega nogometnega vzornika ali vzornico? Ga/jo imate zdaj?
Moj prvi vzornik je bil seveda Cristiano Ronaldo, všeč mi je bil tudi Neymar. Odkar pa spremljam tudi ženski nogomet, z užitkom gledam Alessio Russo, ker ima izjemen občutek za igro in na igrišču vedno pusti močan vtis.
Se spomnite prve tekme, ki ste jo odigrali?
Prve tekme pri mlajših selekcijah se ne spomnim, v spominu pa mi bo za vedno ostala moja prva članska tekma. Mislim, da občutek prve uradne tekme ostane s tabo za vedno.
Kateri trener je najbolj vplival na vas? Bi katero obdobje posebej izpostavili?
Vsak trener mi je dal nekaj pomembnega, ampak najbolj bi izpostavila Tino Kelenberger, ki je bila moja trenerka od samega začetka moje kariere, pa seveda tudi Davida Fekonjo, ki je vedno verjel vame in mi stal ob strani. Vedno me je spodbujal in me potisnil stopničko višje, tudi ko sem sama dvomila v svoje sposobnosti.
Z Mašo Osojnik skupaj igrate že od Krimovih mlajših selekcij in tudi zdaj pri Olimpiji predstavljata nevaren dvojec. Kako je igrati skupaj? Se dobro ujameta?
Z Mašo se tako kot na igrišču in izven njega razumeva odlično. Igrava skupaj že od samega začetka, kar se po več letih seveda pozna. Tako dobro se poznava, da znam že vnaprej predvideti njeno naslednjo potezo, kar je velik plus. Zelo sem vesela, da sva po vseh teh letih še vedno skupaj na igrišču.
Poznani ste kot vezna igralka. Ste vedno želeli igrati na sredini igrišča?
Da, vedno me je najbolj pritegnila sredina igrišča. To je pozicija, ki mi najbolj ustreza in na kateri se počutim najbolj samozavestno. Mislim, da tudi ekipi lahko tam najbolj pomagam in prispevam k dobremu rezultatu in dobri igri.
Kot vezistka ste zadolženi za to, da žogo dostavite napadalkam, čeprav ste v karieri tudi sami že zabili veliko golov. Kaj vam je v večje veselje – asistenca ali gol?
Če sem iskrena, mi je ljubše podati za gol kot pa ga zabiti. Seveda pa sem vedno vesela tako asistence kot gola.
Velikokrat izvajate proste strele in kote. Kako se pripravljate na te trenutke in ali imate kakšen ritual?
Nimam posebnega rituala, vedno pa poskušam ostati mirna in osredotočena. Trener mi vedno pove, kam naj bi žoga padala, tako poskušam zadeti ta prostor oziroma določeno igralko, ki jo ciljam.
Zaigrali ste že z veliko izkušenimi igralkami, med njimi je bilo tudi več nekdanjih ali aktualnih članskih reprezentantk. Od koga ste se največ naučili? Bi koga izpostavili kot zgled?
Vsaka soigralka ti da nekaj dragocenega in poučnega. Mislim, da se v nogometu lahko veliko naučimo drug od drugega. Izpostavila bi Saro Makovec, ki je bila po mojem mnenju in še vedno je najboljša slovenska vezistka. Od nje sem se veliko naučila in jo tudi vzela kot zgled. Glede mentalitete oz. pristopa pa mi je veliko dala tudi Izabela Križaj. Od obeh sem se naučila veliko.
Po odhodu starejših igralk ste zdaj pri Olimpiji vi v vlogi nosilke igre in tudi mentorice mlajšim soigralkam. Kako ste sprejeli to vlogo?
Seveda je velika odgovornost. To vlogo sprejemam kot priložnost, da pomagam mlajšim, jih spodbujam in jih poskušam čim bolje motivirati za uspeh celotne ekipe. Hkrati pa starejše igralke prevzemamo veliko odgovornost na tekmah in treningih. Poskušamo biti čim lepši zgled, poleg tega pa želimo, da se mlajše igralke čim bolj sprostijo in dajo vse od sebe na igrišču.
Kako gledate na pot Olimpije v tej sezoni? Kakšni so cilji?
Zavedamo se, da imamo mlado in novo ekipo. Seveda to ni izgovor, ampak začetki so vedno težki. Zamenjali smo trenerski štab in pa velik del ekipe. Na začetku sezone smo prikazale dobro in kakovostno igro, nato je prišlo nekaj slabših tekem – seveda nič, kar se ne bi dalo popraviti. Cilj je enak, želimo si čim višje mesto na lestvici in pa seveda napredovanje v pokalu. Verjamem, da bomo stopile skupaj tudi v težkih trenutkih, in mislim, da je to naša prednost.
Kako poteka vaša priprava na tekmo? Kako se spopadate s pritiskom?
Nimam neke posebne priprave pred tekmo – če igramo v gosteh, mi pomaga dobra volja in glasba na avtobusu. Včasih imam večje težave s samozavestjo na igrišču, kar se pozna tudi v moji igri. Seveda igralke pogosto čutimo pritisk, še posebej v prejšnji sezoni, ko se je odločalo o drugem mestu. Priznam, da se še nisem čisto naučila, kako se spopasti s tem, a verjamem, da je to del procesa in da bom s časom in izkušnjami postala močnejša.
Kaj mislite, da so vaše največje prednosti kot igralka?
Mislim, da je ena oz. moja največja prednost moj pregled nad igro in »talanje« globinskih žog v napad. Zadovoljna sem tudi s svojo tehnično sposobnostjo, ampak vem, da se to lahko vedno izboljša.
Kje pri sebi vidite prostor za napredek?
Napreduješ lahko vedno, sploh v nogometu. Želim si izboljšati fizično pripravljenost, sploh moč, in vem, da imam glede tega ogromno prostora za napredek.
Kateri nogometni trenutek vam je ostal najbolj v spominu?
Teh trenutkov je ogromno, sploh ker je nogomet tako velik del mojega življenja. Je veliko lepih kot tudi slabih trenutkov. Najbolj mi bo v spominu ostala osvojitev državnega prvenstva z U17 in pa moj prvi članski gol.
Če bi lahko zaigrali s katerokoli nogometašico, koga bi izbrali?
Trenutno bi najraje zaigrala z Aitano Bonmati ali pa Alessio Russo.
Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Nikoli ne gledam daleč naprej, ker rada živim v trenutku. Trenutno si najbolj želim napredovanja v pokalu in pa čim višji ekipni uspeh do konca sezone. Seveda si želim igrati tudi na višjem nivoju, če bi se mi taka priložnost ponudila. Ne vem, kaj bo čez leto ali dve, veliko se lahko spremeni v tem času. Več bom razmišljala po koncu sezone.
Kako bi opisali svojo osebnost? Ste izven igrišča drugačni kot na igrišču?
Izven igrišča sem sproščena in vedno za hece, hkrati pa sem tudi trmasta in rada stojim za svojim mnenjem. Na igrišču pa sem zelo tekmovalna, ne maram izgubljati.
S čim bi se ukvarjali, če ne bi igrali nogometa?
Težko vprašanje, na katerega žal nimam odgovora. Težko si predstavljam življenje brez nogometa, verjetno bi ostala v kakšnem drugem športu. Od vedno pa me je zanimala tudi psihologija.
Imate kakšen hobi ali skrit talent? Kako preživljate prosti čas?
Rada preživljam čas s prijatelji, grem na sprehod ali pa pogledam kakšno dobro serijo.
